Ivan Oman, kmet … in puntar

Ivan Oman je v knjigi spominov opisal, kako je star trinajst let in pol (rojen je bil leta 1929) med drugo svetovno vojno ob očetovi in materini bolezni s tetino pomočjo začel gospodariti na družinski kmetiji v Zmincu. In ob tem je poudaril: »Ob vsem tem sem postal kmet, kmet s srcem. Postal in ostal. Kmet … in puntar.«

Omana je zaznamoval državljanski spopad med drugo svetovno vojno, po njegovem so ga partizani že imeli na seznamu tistih, ki jih bodo umorili. Z domobranci se je umaknil v Vetrinj, bil vrnjen in kot mladoleten izpuščen, tudi po posredovanju bratranca partizana.

Po Omanovem prepričanju kmet nima kaj početi s komunizmom. Zato je že v titoizmu večkrat deloval v kmečko dobro. Tako opisuje, kako jim je v Zmincu »uspevalo, da partijcev nismo pripustil k 'vladanju' krajevne skupnosti«. Sklicali so »sestanek kmetov iz vse loške občine. Nabrala se jih je polna dvorana v Zadružnem domu. Za sklep je bila odločitev o ustanovitvi kmečkega sindikata. /…/ Seveda nismo uspeli. Ni bilo junakov.« Na zaslišanju je Oman rekel predsedniku Socialistične zveze delovnega ljudstva: »Veš, kaj, če bo kdaj sila in boš lačen, ti bomo dali kruha mi, kmetje, ne Partija, bodi na naši strani.«

Preko te in drugih podobnih pobud v kmečko dobro je spoznaval somišljenike po Sloveniji.

Oman je bil predsednik krajevne skupnosti, delegat v občinski skupščini.

V središče pozornosti slovenske javnosti ga je izstrelil veliki intervju v Teleksu 21. aprila 1988, ki sta ga napisala Slava Partlič in Vinko Vasle. Imel je naslov Mogoče bo ta pomlad toplejša. Navedimo samo tole misel: »Jaz bom komuniste – in to sem javno že povedal – jemal resno takrat, ko se bodo odpovedali iluziji o komunistični družbi, ki ni možna. Ko se bodo odpovedali tej utopiji in se bolj posvetili ustvarjanju demokracije.«

Potem je 12. maja 1988 stopil na čelo prvoustanovljene slovenske demokratične opozicijske stranke Slovenska kmečka zveza.

Njegove izjave so bile zdaj še odmevnejše:

– »Socializem se je za kmeta sprevrgel v novo obliko fevdalizma, dobili smo novo obliko tlake, desetine in zapostavljanja kmetov.«

– »Če hočemo vsem ljudem priznati enake politične pravice, je treba priznati pravico do političnega organiziranja, in če se temu reče stranke, potem moramo ljudem priznati tudi pravico do ustanavljanja strank.«

– »Mi gremo na volitve zato, da končamo z družbenim in gospodarskim eksperimentiranjem.«

– »Mi gremo na volitve zato, da zmagamo.«

Prav tako odločni in za vladajoče komuniste povsem neprebavljivi so bili njegovi pogledi na zgodovino. Oman je bil zagovornik samostojne Slovenije (Stane Granda to označuje kot samoslovenstvo). Slovensko državljansko vojno so povzročili komunisti: »Obtoževati protikomunistični blok, da je kriv za državljansko vojno, je ravno tak nesmisel, kot če bi trdili, da je Poljska kriva za začetek druge svetovne vojne, ker se je branila, ko jo je napadla Hitlerjeva Nemčija.« Tita je uvrščal med diktatorsko druščino Stalin, Hitler, Mussolini, Franco … Politična policija je opazila, da je v času Titovega pogreba vozil gnoj na njive.

Oman je poudarjal svojo katoliško vero. Ob aretaciji Janše, Borštnerja, Tasiča in Zavrla ga je loški kaplan vprašal, ali se boji: »Gospod Slavko, danes je četrtek, v nedeljo bom šel na Brezje, bom šel k spovedi, potem bom pa na vse pripravljen.« Res je storil tako.

O Omanu pričata dve knjigi, številni intervjuji v različnih medijih. Po njegovi smrti leta 2019 mu je celotno slovensko občestvo izrazilo veliko priznanje za njegovo delo. Bil je svetilnik demokratizacije, izpovedovalec trdnih stališč, vere in zdrave kmečke pameti. Bil je član kolektivnega slovenskega predsedstva, poslanec drugega sklica slovenskega parlamenta.

In bil je predsednik Slovenske kmečke zveze. Ta si je na njegov predlog nadela tudi naziv Slovenska ljudska stranka. Vendar v stranki ni uveljavil svoje volje, ušla mu je iz rok. In je leta 1992 odstopil.

Slovenska kmečka zveza je dosegla drugo mesto med strankami Demosa na prvih demokratičnih volitvah leta 1990. Oman se je potem opravičeval, da niso imeli ljudi, ki bi postali ministri: »Še Osterca (Jožef Jakob Osterc – minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v prvi demokratično izvoljeni slovenski vladi, op. p.) smo s težavo dobili, da je pristal. Ni bilo ljudi! Potem pa poslušamo – Kmečka zveza je imela toliko glasov, toliko poslancev in nič ministrov. Kje naj jih vzamemo?«

Kmečki vzpon pod Omanom je bil na neki način labodji spev tradicionalnega slovenskega kmetstva. Slovenska ljudska stranka pa ni zmogla doseči dometa svoje zgodovinske predhodnice.

Omanova trdna opora je bila žena Marica. »Bila je z menoj enakega mišljenja: priti iz totalitarizma v svobodo!« Omanova sta imela sedem otrok, Ivan je dočakal 18 vnukov.

Domala do zadnjega je delal na kmetiji. In do zadnjega je Sloveniji ponujal svoje izkušnje, ki nas še danes zavezujejo in navdušujejo.

Ko so ga vprašali, kaj je zanj čudež, je povedal: »Definicija je zapisana v katekizmu. Moja je taka: slovenska osamosvojitev. Bog nas je izpeljal iz Egipta skozi Rdeče morje, sedaj nas pusti v puščavi. Toliko oaz že je, da bomo preživeli.«