Ivo Bizjak – visoko in odmaknjeno

Leta 1974 je maturiral na Gimnaziji v Kranju. Leta 1982 je diplomiral iz matematike na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Ima tudi magisterij iz politologije. V letih 1980–1990 je bil zaposlen na strokovnih in vodstvenih mestih v več gospodarskih družbah, med drugim v Iskri Avtomatiki in Iskri Delti v Ljubljani.

Ko je bil izvoljen v zbor občin republiške skupščine, je v intervjuju v Gorenjskem glasu 13. aprila 1990 povedal: »... vključeval sem se v krajevni skupnosti in podjetjih, kjer sem delal, saj sem bil več mandatov v delavskih svetih. Deloval sem v mejah možnosti, ki so mi bile dane. Bil sem vendarle aktiven, pri tem pa sem jasno čutil, kje so meje za tistega, ki ni, preprosto rečeno, ta prave barve.«

Bizjak je zgodbo o »manj enakem med enakimi« doživljal kot katoliški študentski aktivist. Bil je tajnik medškofijskega odbora za študente. S sourednikoma je urejal študentsko stran v Družini. Pisal je Bilten, ki se je potem razvil v revijo Tretji dan. Sodeloval je tudi v Društvu 2000, iz katerega je izšlo več vodilnih krščansko-demokratskih politikov. Pri svojih dejavnostih so šli, do koder se je dalo. Vedeli so, da jih spremlja politična policija. Celo ko se je Bizjak poročil na Ojstrici, je bil med študentsko družbo »štipendist« politične policije.

Deloval je v prvem odboru krščanskih demokratov na Gorenjskem. Potem je sodeloval pri ustanavljanju drugih odborov.

Med anekdotami omenja, kako je Vitomir Gros v Kranju razlagal volilni molk tako, da je naročil, naj preden molk nastopi, snamejo vse plakate. In so jih!

Na sestanku pri frančiškanih so na sestanku krščanskih demokratov vprašali, kdo bi hotel biti poklicni politik. Po pogovoru z ženo se je odločil za to pot. Bil je izvoljen za predsednika zbora občin prve demokratično izvoljene slovenske skupščine. Dve leti (1990–1992) je bil član ustavne komisije, ki je pripravila osamosvojitvene dokumente in slovensko ustavo. Leta 1992 je bil član parlamentarne delegacije v Parlamentarni skupščini Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi.

Bizjak je bil podpredsednik Slovenskih krščanskih demokratov. Leta 1992 je kot kandidat za predsednika republike z 21 odstotki glasov med osmimi kandidati dosegel drugi rezultat. Milan Kučan je zmagal s 793.851 oz. 63,9 odstotka glasov, Bizjak jih je dobil 262.847 oz. 21,2 odstotka (leta 1997 je Janez Podobnik proti Kučanu dobil 18,4 odstotka glasov), tretji Jelko Kacin pa 7,3 odstotka. Kučan je osvojil vse volilne okraje z izjemo okraja Škofja Loka II, kjer je zmagal Bizjak. Bizjakov uspeh je verjetno vznemiril tudi koga znotraj njegove stranke.

Od januarja 1993 do odstopa junija 1994 je bil minister za notranje zadeve v vladi RS. Ta funkcija pomeni prelom v njegovi karieri. Dne 18. marca 1994 je v pravem (proti)obveščevalnem spopadu Bizjakovega ministrstva in ministrstva za obrambo, ki ga je vodil Janez Janša, izbruhnila afera Depala vas.

Usodnost Depale vasi poudarja Jože Možina. Po njegovem mnenju je bil to prelomni trenutek v slovenski politiki, ker je vrnil oblast centrom moči bivšega režima. Možina je v dokumentarcu Urok Depale vasi (2014) predstavil razsežnosti zarotniškega dogajanja, katerega cilj je bila odstranitev Janše iz vlade. Med drugim je nekdanji agent nekdanje protiobveščevalne službe Jugoslovanske ljudske armade za slovenske igralce proti Janši pripravil scenarij rušenja. Posebno pozornost so namenili novinarjem, ki naj bi jih sprovocirali k obsojanju Janše.

V nepregledni množici zavajanj, podtikanj, ki se do dandanes vali iz kriminalno-političnega in medijskega podzemlja, se je težko znajti. V velikih igrah tedaj omenjajo afero Hit, Safty, trgovino z orožjem in druge spopade, v katerih se oblikuje še danes živo nasprotje, ki ga simbolno poosebljata Janša in Milan Kučan.

Nobeden od udeležencev afere ni bil obsojen, številni so »odleteli« s položajev. Prvi Janez Janša. Bizjak je odstopil potem, ko so policijski specialci maja 2004 poskušali ropati v Celovcu.

Če Janša očita Bizjaku, da je igral proti njemu, Bizjak nakazuje, da je z Depalo vasjo Janša dobil odskočno desko za boljše volilne uspehe svoje stranke …

Bizjak se po Depali vasi ni več vrnil v slovensko visoko politiko, je pa dosegel visoke položaje.

Od leta 1994 do 2000 je bil prvi varuh človekovih pravic v RS. Za drugi mandat ga niso izvolili. V tem času je bil tudi podpredsednik evropskega združenja in član vodstva svetovnega združenja varuhov človekovih pravic. Od novembra 2000 do aprila 2004 pa je bil minister za pravosodje.

Dne 13. avgusta 2002 si je Bizjak pri padcu med kolesarjenjem na Jelovici hudo poškodoval obraz in bil do konca meseca na intenzivnem zdravljenju.

Od leta 2004 je bil generalni direktor direktorata za pravosodje in notranje zadeve Sveta EU v Bruslju, kar je bila ena najvišjih funkcij v EU, zaupana Slovencu. Leta 2011 je bil predčasno upokojen.

Še vedno svetuje, večinoma na Zahodnem Balkanu, leta 2019 je delal v Albaniji. »Imam izkušnje in sem vesel, če jih prepoznajo in lahko pomagam, ni pa to več redno delo. Takšne izzive sprejemam, da osvežujem poznavanje, ki ga imam od prej, s tem, kar se novega dogaja.«