Iz poslovnih vod do Hospica

Nova vas – Erika Kobal se je že kot otrok zanašala na naravo, tam je našla mir in podporo. Obožuje hribe, slapove, reke, jezera in vse vodne elemente. Po izobrazbi je diplomirana okoljevarstvenica, profesionalno pa deluje na področju somatskih (telesno usmerjenih) pristopov, ekoterapije in coachinga. Vodi tudi delavnice promocije zdravja na delovnem mestu. Je tudi študentka magistrskega študija promocije zdravja na Fakulteti za zdravstvo Angele Boškin. Doma jo podpira njena najljubša ekipa – mož in dva odrasla sinova.

Pred letom ste se pridružili društvu Hospic, ki letos zaznamuje 30 let obstoja v Sloveniji. V območnem odboru Gorenjska s sedežem v Radovljici ste zelo aktivni, odbor zadnji dve leti vodi Romana Adam. Je bilo to, da ste se jim pridružili, naključje ali ste spet sledili svojemu notranjemu klicu pomagati drugemu?

Drži. Jeseni lani sem začutila močan notranji klic – tako rekoč me je poklicala stojnica Slovenskega društva Hospic. Letos maja sem nato sprejela vlogo vodje prostovoljcev v območnem odboru Gorenjska. Za društvo sem vedela že vsaj 15 let, a sem do tega dela dolgo čutila spoštljiv strah. Z leti se utrdita tudi čustvena zrelost in odpornost, in ko pride pravi trenutek, se vrata odprejo. Hospic me vsak dan opominja, da je sočutje praksa, prisotnost neprecenljiva, minljivost pa učiteljica smisla. Ko si blizu ljudem v času slovesa ali žalovanja, se prioritete spremenijo: več bližine, manj popolnosti. Prisluhniti, podpreti, olajšati. To delo je zame velika čast in hkrati velika odgovornost.

Koliko je spremljanje umirajočega in žalosti, s katero se srečujejo najbližji, za vas stresno in kako skanalizirate ta stres?

To delo ni lahko. V Hospicu imamo kakovostna usposabljanja, supervizijo in timsko podporo, kar je nujno, da lahko ob človeku ostajamo mirni, prisotni in strokovni. Marsikdo se temam umiranja in žalovanja izogne, a nihče jim ne more uiti; zato je bolje, da jih detabuiziramo, se o njih učimo in se nanje pripravimo. Poleg spremljanja umirajočih in podpore žalujočim društvo veliko vlaga prav v detabuizacijo smrti – od pogovornih večerov, Hospickafejev do programov, ki opolnomočijo svojce in skupnost. Moj osebni kompas je preprost: dih in gib (da odložim napetost), narava (da zadiha srce), meje (da ostajam koristna, ne izpraznjena) in skupnost (da teže ne nosim sama). Sočutje brez samosočutja ne zdrži dolgo. Pri delu nam pomagajo tudi ciljno usmerjena usposabljanja. Vse to je dragoceno, a na koncu šteje nekaj zelo človeškega: prisotnost, poslušanje, dotik, držanje prostora brez sodb in brez »pametovanja«. In včasih največ narediš prav takrat, ko si le tiho in prisoten.

Eden od projektov slovenskega Hospica je projekt Drevo za življenje, ko se v spomin preminulim in v podporo življenju posadi drevo. Kot je zapisala pokojna Manca Košir, ki je prav tako delovala kot prostovoljka v društvu: »Prelep projekt! Kupimo drevo za umrlega in spomin nanj bo zapisan na njem. Čarobno!« Trenutno je aktualen projekt Do kdaj živim. Aktualni so tudi Hospickafeji. Čemu so namenjeni?

Drevo za življenje je nežna, a močna gesta: v spomin na preminulega posadimo drevo. Spomin dobi korenine in krošnjo, kamor se lahko vračamo – žalovanje dobi prostor, zrak in čas. To ni samo obred; je živa opora za tiste, ki ostajamo, da se ne ujamemo v zamrznjenost, ampak se – korak za korakom – spet premaknemo. Drevo za pokojnika lahko posadite v ta namen v Arboretumu Volčji Potok. Kampanja Do kdaj živim je namerno nekoliko provokativna. Deluje kot »budilka«, da razbijamo tabu o smrti in koncu življenja. Vključuje odkrite pogovore o tem, kaj zame pomeni kakovost življenja do konca, o željah in odločitvah vnaprej, o podpori svojcem – ter tudi posebne dogodke, kot je bila pretekli teden »generalka življenja« oz. simbolni »lastni pogreb«, ki nas varno in sočutno povabi, da se z minljivostjo srečamo tukaj in zdaj. Hospickafeji pa so odprti, sočutni večeri pogovora z zanimivimi in znanimi gosti z veliko poslušanja in vprašanj: kako govoriti o koncu, kako stati ob človeku, kako skrbeti zase v žalovanju in v življenju.