Iz rok v usta

Pogosto mi je žal, da je tisti, ki je ustvaril zapoved, da spoštuj očeta in mamo, da ti bo dobro na zemlji, pozabil namesto pike postaviti vejico ter dodati: razen v primeru, če so starši nasilni, če zanemarjajo otroke.

Tudi moja sogovornica Nada je, skupaj s še dvema sestrama, imela zelo težko, a precej nenavadno mladost. Mama je bila gospodinja, oče pa je delal v Nemčiji, od koder jim je ob večjih praznikih prinašal denar za preživetje.

»Denarja je bilo komaj toliko, da zaradi pomanjkanja nismo shirali. Mami ni dovolil, da bi se zaposlila. Menil je namreč, da bi lahko v službi spoznala druge moške in se v njegovi odsotnosti skurbala. Mama, ponižna, kot je bila, je samo kimala, ubogala in požirala solze. Kakšen dinar je prihranila s tem, da nam je na 'singerci' sešila oblekice. Ženske iz vasi so jo malodane na kolenih prosile, da bi kaj lepega sešila tudi njim, a si ni upala. Bala se je, da bi očetu prišlo na ušesa, da si postrani služi denar. Kadar je malo pred božičem prišel na obisk, se je pripeljal z avdijem ali mercedesom. Na štedilniku ga je pričakal ješprenj s suho kračo, tudi orehova potica, ki jo je imel zelo rad, je morala biti še topla. Medtem ko se je mastil, smo z mamo prale avto, dokler se ni svetil od čistoče. Potem se je usedel vanj in se odpeljal v gostilno, od koder se je vrnil šele, ko so jo zapirali. Z nami je ostal le pet dni. Nemške marke je zmeraj porazdelil po ovojnicah, na katerih je pisalo: stroški za elektriko, za hrano, za šolo. Mama je bila do te mere ustrahovana, da si denarja ni upala prelagati iz ene kuverte v drugo. To smo počele šele me, sestre, ko smo enkrat odrasle.

Po vasi so šepetali, da ima v Nemčiji drugo, pa mama ni verjela. Lahko pa, da je, ne vem, saj po rojstvu tretje hčere nista več imela intimnih odnosov.

Spominjam se, da sem obiskovala drugi razred, ko me je učiteljica poklicala k sebi in mi povedala, da na zadružnem posestvu pobirajo krompir in da so dobrodošli tudi otroci. Mami smo se zlagale, da imamo neke šolske obveznosti, in potem smo vsak dan po šoli odhitele na njivo. Malico so nam odstopile čisto neznane ženske, ki smo se jim smilile, saj nismo imele pri sebi niti kanglice s čajem. Kako smo bile ponosne, ko smo dobile denar, izplačan kar na roke! Pritekle smo domov in ga ponosno pokazale mami. Ta je pobledela, vzela kuhalnico in nas natepla, zraven pa kričala, kaj bo rekel ata, če bo izvedel. Jokale smo, pa ne zaradi udarcev, ampak zato, ker smo se sramovale njene ponižnosti.

Vseeno smo tudi njej kupile čevlje, ki pa smo jih skrile na varno, ko se je oče ob božiču spet pripeljal iz Nemčije. V četrtem razredu sem si sama sešila obleko, vse tri smo znale tudi plesti, kuhati in skrbeti zase. Starejša sestra je po hišah pospravljala, pomivala okna, s srednjo pa sva po šoli brez mamine vednosti pomagali na neki kmetiji, kjer so gojili zelenjavo, ki so jo prodajali na ljubljanski tržnici. Čeprav smo imele za učenje komaj kaj časa, smo bile vse tri odličnjakinje. Iz leta v leto smo bile bolj ponosne nase, da toliko zmoremo, hkrati pa nismo razumele mame in njene odvisnosti od očeta. Ni se zavedala, da tudi sama spodbuja 'kontrolo na daljavo', s katero jo je imel pod komando.

Ko je najstarejša, Franja, končala osmi razred, bi se morala zaposliti, saj je oče praktično prepolovil znesek, ki nam ga je pustil za preživljanje. Še huje: vztrajal je, da mu začne 'vračati', ker jo je petnajst let 'vzdrževal'. Imel je smolo, ker sestra ni bila kot mama. Pokazala mu je fige in se odselila od doma. Ni ji bilo mar, da jo je mama na kolenih prosila, naj tega ne stori, ker jo bo oče našel in jo na silo pripeljal domov. Seveda se to ni zgodilo. Očetu je bilo vseeno, kaj počnemo, sam pri sebi je vedel, da mama ne bo mignila s trepalnico, če ji tega ne bo dovolil.

Iz Nemčije so tudi sicer začele prihajati različne govorice. Po eni strani je bil oče izjemno sposoben, inteligenten, inovativen in delaven, zato je v podjetju, kjer je delal, hitro napredoval. Po drugi strani je bil kar simpatičen, zato je bilo razumljivo, da so se ženske rade lepile nanj. Franja je nekje izvedela, da ima z neko sodelavko sina. Menda ga zaradi nje dva božiča ni bilo na spregled. Denar nam je prinesel eden od njegovih prijateljev. Mama je bila čisto v šoku, ko smo ji povedale, da jo oče vara. Stopila je na njegovo stran, češ da je najboljši soprog na svetu, da v Nemčiji gara za nas, me, sestre, smo pa nehvaležne. Starejši dve sta bili že na fakulteti, jaz sem bila ravno pred maturo, tako da je bilo smešno trditi, da smo po župi priplavale.

Res je, da nismo imele fantov, saj smo se morale boriti za preživetje, pa še mamo smo morale vzdrževati. Oče jo je, ne da bi jo kaj vprašal, preselil v manjšo garsonjero. 'Kaj ti bo dvosobno stanovanje, ko so šle punce od doma?' ji je rekel, ko ji je celo pomagal pri selitvi. Niti solze si ni upala potočiti, pa jo je selitev iz varnega okolja, kjer je imela vsaj nekaj prijateljic, popolnoma strla.

Leta 1976 je z odliko diplomirala najstarejša sestra. Povabila nas je na kosilo, žal mame ni bilo. Zbrala se nas je večja družba, med prisotnimi je bil tudi Marko, njen sošolec, ki je kasneje postal moj mož. Franja je bila na zunaj izjemno družabna in priljubljena, a se žal ni nikoli poročila. Globoko v duši se je bala, da bi naletela na 'psihota', kakršen je bil oče.«

(Se nadaljuje)