Izjemne ženske – brez meja večer

Mojstrana – Ne glede na rezultate, kilometre je že samo biti v naravi užitek. Vedno znova. Kot je na pogovornem večeru minuli petek v Slovenskem planinskem muzeju povedala Špela Bokal, se med trail tekom sprosti, odmisli vse. To je čas samo zanjo. »Narava ima pri nas na srečo še vedno štiri letne čase in teči v vseh štirih, dokler je še mogoče, je krasno,« je dejala Martina Klančnik Potrč.

Tečem – in tečem veliko več

Meta Hrovat, nekdanja odlična alpska smučarka, je že med profesionalno kariero imela rada vzdržljivostne športe, kot sta tek in kolesarjenje, vendar se pri alpskem smučanju, kot je pojasnila, ni bilo priporočljivo udejstvovati v teh dolgotrajnih aktivnostih, ker bi se razvila napačna mišična vlakna. »Zdaj ko sem končala profesionalno kariero, sem zelo vesela, ker imam veliko več svobode, da lahko tečem – in tečem veliko več.« Kdaj sreča pohodnike, ki gredo počasi v hrib in se čudijo, češ kam se ji tako mudi in še nič ne vidi okoli sebe. »V bistvu vidiš več, ker prepotuješ več.« Včasih pa je že malo premikati meje dober občutek. »Poleg tega sem zaljubljena v hribe, že od mladih nog sem jih obiskovala z mami in atijem in to mi je bilo najljubše ...«

Špela Bokal, po poklicu kineziologinja, je med študijem v Izoli ugotovila, kako zelo pogreša hribe. Nekdaj triatlonka se je temu športu odpovedala zaradi poškodbe in prva stvar, ki jo je po okrevanju lahko počela, je bila hoja. Ko se je naveličala asfalta, so prišli znova na vrsto hribi in z njimi trail teki.

Fantje navijajo, tudi če jih prehitijo

Martina Klančnik Potrč, »ultra mami«, žena in učiteljica razrednega pouka, je v mladosti trenirala nogomet in že takrat so jo kot žensko, kot je dejala, gledali čudno, zakaj to počne. To se ji kot ultra tekačici dogaja tudi zdaj. Tudi Špeli Bokal, čeprav poudarja, da je po drugi strani po tekmah deležna številnih čestitk. In kakšni so odnosi v športu, kar se tiče podpore moških kolegov, je tudi zanimalo voditeljico pogovornega večera novinarko Niko Vistoropski. Špela nima negativne izkušnje v smislu, da je ne bi podpirali, in ko se srečajo na tekmi, navijajo tudi fantje, če jih prehiti. Martina pa: »S komer se družiš, takšen si. Ljudje, ki te obdajajo, običajno držijo s teboj, tako da tudi jaz nimam kakih negativnih izkušenj.« Le ena je bila slaba izkušnja s tekačem, z njegovo jezo, ker ga je prehitela ...

Vsak korak naj bo prijazen do narave

Vse tri, ker se veliko gibljejo v naravi, opažajo podnebne spremembe. Zima sicer še je pri nas, kot pravi Špela, a malo višje. Včasih so na turno smučanje startali »iz avta«, ker je bil sneg tako nizko, zdaj je treba najprej kar nekaj časa hoditi. Hitre se ji zdijo te spremembe, nekaj, kar ni normalno. A smo tudi z drobnimi koraki ljudje do narave lahko prijaznejši. »Na trail tekih zdaj na postojankah ni več plastičnih ali kakršnih koli drugih kozarčkov, ampak jih tekmovalci nosimo s seboj. Nič ne zavzamejo in to se mi zdi v zadnjih letih res dober korak na večini tekem pri nas in v tujini.« Ker je bil pogovorni večer dan pred tekom Triglav trail run z različnimi tekaškimi razdaljami v območju Triglavskega narodnega parka, je Martina vsem položila na srce, naj papirčki ostanejo v nahrbtnikih in žepih.

Včasih se je treba tudi odpočiti

Vztrajnost pri športu pomeni vztrajnost tudi na drugih področjih življenja. Včasih je sicer treba kak cilj spremeniti, prestaviti, kar velja za vse, ki se preizkušajo v teku, in si vmes zastaviti kaj krajšega. Včasih se je treba znati tudi odpočiti, kot sklene Meta Hrovat: »Rada imam gibanje in upam, da bom dolgo imela ta privilegij, da se bom lahko gibala zdravo. Učim pa se, da če mi kak dan ne uspe teči, ker se slabo počutim ali nimam časa, je tudi to v redu in še ni konec sveta.«