Izjemno baročno rokopisno delo

Poljanski rokopis, obsežno pripoved o Jezusovem življenju na 700 straneh velikega formata, je Matija Ogrin označil za enega najlepših kristalov slovenske rokopisne kulture. Ohranil se je v neki kmečki hiši v Poljanah, najditelj pa ga je najprej izročil zgodovinarju Francetu Štuklu, nato pa je prek Borisa Golca prišel v roke Matiji Ogrinu. »Takoj mi je bilo jasno, da gre za eno največjih odkritij stare slovenske literature v novejšem času.« Nastal je okrog leta 1800 kot prepis enega ali več starejših rokopisov literarne zvrsti vita Christi (Jezusovo življenje). Na dogodku, ki sta ga pripravila Župnija Poljane in Kulturno društvo dr. Ivan Tavčar Poljane, so podrobneje predstavili vsebino Poljanskega rokopisa in jezikoslovno analizo, na podlagi katere so delo v znanstvenokritični izdaji rekonstruirali na način, da je razumljiv tudi današnjemu bralcu.

»Poljanski rokopis, slovensko priredbo o Jezusovem življenju, je neznani pisec najpozneje v sredini 18. stoletja pripravil po različnih latinskih virih in delih nemškega kapucina Martina Cochemskega, poljanski pisec pa je to prepisal na večji format, tako da je nastalo okrog 700 strani, od tega se jih je ohranilo 664,« je razložil Ogrin. V sklopu literarne zvrsti vita Christi so pisci zapisovali Jezusovo izročilo, ki pa so ga spoštljivo vključili v obsežnejšo pripoved. »Kar je v evangelijih zapisano v treh, štirih vrsticah, tu zajema cela poglavja.« V svoje zapise so namreč po njegovih besedah vključili tudi zasebna razodetja, ki so bralcu lahko v spodbudo, navdih. »Niso pa predmet vere, kot so to javna razodetja oziroma tisto, kar je Jezus posredoval po svojih apostolih.« Poljanski rokopis je Ogrin označil za svojevrstno slovensko klasiko. »Po eni strani je to zahtevna teološka vsebina, ki pa jo pisec kombinira s skoraj fantazijsko pripovedjo.« Tako se v delu odraža nasprotje med dogmatično in pripovedno literaturo, pa tudi med učenjaško, meniško kulturo z zelo sofisticirano slogovno strukturo in popolnoma ljudskim, narečnim izražanjem. »Ta nasprotja, ki so tako lepo povezana, dajejo delu pečat klasičnega.« Poljanski rokopis zato po njegovih besedah lahko označimo za enega od vrhuncev slovenske baročne kulture.

Andrejka Žejn, ki se je ukvarjala z jezikovno podobo rokopisa, je pojasnila, da so rokopis v znanstvenokritični izdaji poskušali predstaviti na način, da je razumljiv tudi današnjemu bralcu. »Napisan je bil v bohoričici, v znanstvenokritični izdaji pa je zapisan v današnji pisavi, upoštevan je tudi današnji pravopis, da je lažje berljiv in ga je tudi lažje analizirati.« V posebnem poglavju so vključili še obsežnejšo jezikoslovno analizo in razlago starejših besed. Rokopis ima po njenih besedah rovtarsko gorenjsko narečno podobo, sočasno pa pisec uporablja osrednjeslovenski ali kranjski knjižni jezik. »Pisec je bil nedvomno izobražen in je poznal slovensko knjižno tradicijo, pri čemer je upošteval narečne razvoje in knjižno tradicijo od protestantov dalje.« Rokopis zaznamuje tudi bogato besedišče, v katerem je sicer precej nemških izposojenk, obenem pa je tudi ogromno izvorno slovanskega oziroma slovenskega besedišča. Pisca odlikuje še izjemen čut za jezik, saj uporablja veliko sopomenk. »Za trpljenje recimo uporabi kar osem različnih izrazov.« Uporablja tudi stalne besedne zveze, frazeme. »Ni mu bilo pomembno samo, kaj pove, ampak tudi, kako pove,« je poudarila Andrejka Žejn, ki je priznala, da je ob proučevanju rokopisa začutila duh človeka, ki je v prepis 700 strani vložil izjemen trud. »Zato sem vesela, da bo delo živelo še naprej.«