Jabolko, ki je padlo stran od drevesa

»Priznam, ni se mi preveč dalo, če sem le mogel, sem šprical pouk. Pa nisem zganjal kakšnih lumparij, to ne. Taval sem po ulicah, se vozil po tekočih stopnicah v Nami in Maximarketu. Ko je jeseni postalo hladneje, sem zavil v kakšno knjigarno in brskal po knjigah …«

Uroš se z nemalo nostalgije spominja tistih časov.

»A veste, zakaj se mladosti, četudi je bila ta včasih kruta, tako radi spominjamo? Zato, ker slabo kar nekako izgine, ostane samo tisto, kar je bilo dobro,« mi razloži svojo teorijo.

»Rad sem si predstavljal, da sem nekje drugje, v nekem drugem svetu, kjer živim drugačno življenje. Spominjam se neke gospe, ki je nekoč vstopila v knjigarno. Z enim od knjigarnarjev se je zapletla v pogovor, ko pa je odhajala, se je ustavila pri meni in mi rekla: 'Večkrat sem te že videla tukaj. Lahko kdaj prideš tudi k nam, v tehnično knjižnico, je bolj zabavno.' Tako sem spoznal gospo Maro, ki je bila tam ravnateljica. Med številnimi policami, natrpanimi z različnim gradivom, sem se dobro znašel. Večkrat ko sem zavil tja, manjkrat sem šprical pouk. S pomočjo slovarja sem bral tudi angleške knjige, kar mi je sploh bilo v veliko veselje, saj sem spoznal, da nisem tako neumen, kot sem mislil. Čisto slučajno mi je prišla v roke knjiga Ericha von Dänikena z naslovom Spomini na prihodnost: nerešene uganke preteklosti. O, kako sem užival ob njej! Podobno sem užival malo kasneje, čez kakšnih deset let, ko sem si ogledal film Indiana Jones in lov za izgubljenim zakladom. V meni sta tako knjiga kot film prebudila radovednost, saj me je kar naenkrat zanimalo toliko stvari! Hotel sem tudi razumeti, zakaj so nekateri podobno nesrečni, kot sem bil jaz, drugim pa gre vse kot po maslu. Zakaj moja mama ni bila takšna kot Jakobova, ki je enkrat sredi leta postal moj sostanovalec v internatu. Pred njegovim prihodom sem bil v sobi sam. Bil je moje popolno nasprotje – vedel je, kaj hoče, imel je cilje, vsako nedeljo je prinesel od doma polno potovalko domačih dobrot. Suho salamo in domač kruh je zmeraj delil z menoj, za kar sem mu bil zelo hvaležen. Nisem pa maral, da bi se mu smilil, kajti sovražil sem pomilovanje.

Ni razumel, da nisem imel nikogar. Da se oče ni zmenil zame, polbratje in polsestre pa še manj. Njegova družina je bila zelo verna. Ni skrival, da vsak večer moli, kar se mi je zdelo zelo zabavno. Če že, sem se iz Boga norčeval. Bil sem jezen nanj, ker mi je namenil zelo osamljeno in samotno življenje.

Ob nedeljah, ko se je vrnil v internat, je bil zmeraj zelo zgovoren. Vame je tiščal z vprašanji, hotel se je pogovarjati, jaz pa sem se zavlekel pod odejo in se obrnil k steni. Po svoje sem bil čuden: tudi v šoli sem učitelju odgovarjal skopo, osredotočil sem se na bistvo, nikoli nisem 'fantaziral', tako kot drugi. V 'moji' knjigarni in kasneje v knjižnici so me bolj kot ne pustili pri miru. Zakaj bi se tudi obregali vame, saj sem bil praktično neviden? Jakob pa se je nenehno trudil, da bi postala prijatelja. Kako naj bi mu dopovedal, da sem se tega bal? Prav na živce mi je šel.

Kakšen teden pred zimskimi počitnicami me je vzgojitelj poklical k sebi in mi povedal, da bo internat takrat prazen in da samo zaradi mene ne bodo kurili. 'Znajdi se, kakor veš in znaš!' je brezčutno dodal in si prižgal cigareto. 'Pojdi k nam, klali bomo prašiča, pa nam bo par spočitih rok prav prišel!' me je povabil Jakob. Si morete misliti, puščoba, kakršen sem bil, sem prikimal! Ko sva v Poljanah stopila z avtobusa, ni bilo nikogar, ki bi prišel po naju. Bilo je zelo mrzlo, kakšnih deset stopinj pod ničlo, jaz pa komaj kaj oblečen. Jakob je imel prav: ko sva se zagrizla v strm breg, sem se hitro ogrel. Njegovi so me sprejeli kot kralja. Bil sem v veliki zadregi, ker česa podobnega nisem bil vajen. Jakobova mama mi je prinesla čevlje, tople nogavice in vse drugo, da sem lahko šel pomagat na kozolec, kjer so dajali iz kože tri prašiče. Zvečer sem zaspal kot ubit. Med pomagači je bila tudi Jakobova sestrična Jelka, gimnazijka v Škofji Loki. Nisem mogel verjeti, ko mi je povedala, da se do tja vsak dan vozi s kolesom. A sva si že od prvega trenutka naprej bila nekako všeč. Zaradi nje sem v šoli malo bolj poprijel, zaradi nje sem po prihodu od vojakov začel študirati jezike. Ni bilo lahko, saj je bilo v mojem znanju nešteto lukenj, a mi je uspelo. Naj kot zanimivost povem, da smo imeli čez dvanajst let, konec junija, v istem kozolcu, kjer so pri Jakobovih klali prašiče, tudi najino ohcet. Še zmeraj sem bil zelo zadržan in redkobeseden, tudi v novi bež poročni obleki se nisem dobro počutil. Do konca življenja pa ne bom pozabil govora, ki nama ga je namenil Jakob. Povedal je, da se me je sprva, ko je prišel v mojo sobo v internatu, zelo bal. Zdel sem se mu divji in zelo čuden. Potem pa, ko je prvič z menoj delil kruh, ki ga je prinesel od doma, je v mojih očeh uzrl neskončno hvaležnost ob takšni dobroti. Jokal sem kot otrok, ko sem ga poslušal. Rekel je še, da sem vzorčni primer jabolka, ki je padlo daleč stran od drevesa. Še danes sta najini družini povezani v dobrem in slabem. Štirideset let sem že poročen, z ženo imava tri sinove. Če ne bi bilo njene bolezni, bi lahko rekel, da nam nič ne manjka. Ja, danes vsak dan tudi molim. Zahvaljujem se Bogu za vse, kar mi je življenje podarilo. Na stare čase me spominjata dve fotografiji: na eni sta ata in mama, na drugi sem jaz, ko stojim pred dedkom Mrazom in nestrpno čakam na njegovo darilo.«

(Konec)