Janez M. Pogatschnigg

Ovsiše sem do nedavnega poznala le kot Ovšiše, in kot sem lahko zasledila v cerkvenih knjigah, se je kraj dejansko tako imenoval še leta 1823. Takrat je na naslovu Oushishe 8 za pljučnico umrl Simon Pogačnik, star dve leti in pol. Priimek Pogačnik je v tem delu današnje Slovenije mogoče najti zelo pogosto vsaj od leta 1730 naprej. Tako so bili na primer leta 1756 krščeni kar štirje novorojenčki s tem priimkom, od teh je bilo dvema ime Jacob. Leta 1763 so bili prav tako krščeni štirje, med njimi dve Mariji. Priimka Fister in Vidic se pojavita šele od leta 1812 naprej, Tomše pa približno od leta 1833. Dobro je dokumentirana visoka umrljivost otrok tistega časa. Leta 1835 je na primer na naslovu Ousishe 10 umrl štiri mesece in osem dni star Anton Pogačnik, leta 1848 pa njegova nekoliko starejša sestra Marianna (takrat že najstnica). Dne 27. 9. 1857 je umrl bratec Josipa Tomšeta, Mattäus, star mesec dni, 1. 10. 1857 pa sestra dvojčica Rosalie. Mati Mina (Marija Jereb, *1826) je zapustila svet 18. 10. 1857, stara 31 let; se pravi ne avgusta istega leta, kot sem navedla v članku Stric Tomše, temveč šele oktobra.

Podobno je bilo pri materi Josipa Pogačnika, Juliani Mali (*1840) iz Radmannsdorfa, ki je družino zapustila skupaj z novorojenim sinčkom Janezom leta 1869. Mimogrede: njegova stara mama (Marija, *1810) se je pisala Waloš, in ne Walošux, kot sem domnevala do pred kratkim; datuma smrti nisem mogla zaslediti, stari oče pa je umrl leta 1868.

Ko sta takrat triletnemu Josipu Pogačniku leta 1869 umrla oba starša, ga je k sebi vzel starejši brat njegovega očeta, Janez (*1833).

Kdo je bil stric Janez?

Leta 1863 se je poročil s sedem let starejšo vdovo Marijo Pirc, roj. Osel. Kot piše dr. Vesna Bučić v Kroparskem zborniku, je Jurij Pirc (1799–1862), po rodu iz Krope in izvrsten urar že pred poroko, oženil takrat 19-letno Mico Osel iz Podnarta. Rodila se jima je hčerka Mici. Že leta 1863 se je njegova 37-letna vdova poročila z Janezom Pogačnikom, prav tako iz Podnarta. Čeprav stric Janez ni bil izučen urar, mu je poroka omogočila, da je zlahka pridobil dovoljenje za to zelo dobro vpeljano obrt.

Zakaj se je stric Josipa Pogačnika, Janez (*1833), preselil na sosednjo domačijo (Ovsiše 2), mi ni uspelo ugotoviti, sklepam pa, da so se otroci Elizabete Pogačnik s Prezrenj in Jerneja Vidica (Pr' Gregorc) ženili drugam oz. so pomrli, tako da je domačija potrebovala naslednika.

Stric Janez je pod imenom Janez M. Pogatschnigg imel v Podnartu delavnico »turnskih« ur. Na podlagi neobjavljenega gradiva ing. Janeza Smitka iz Krope je v poročnih matrikah iz 1862 stric Janez vpisan kot Feldwebel pri vojaški enoti Erzherzog d'Este Nr. 32. Če sodimo po oznanilih v Oglasniku Novic iz let 1864 in 1865, je takoj po poroki opustil vojaški stan in se posvetil Pirčevi urarski delavnici. V reklamnem oglasu omenja, da »poceni popravlja in mojstrsko izdeluje turnske ure razne velikosti, ki se vsakih 24 ur in vsakih 8 dni enkrat navijajo … in se pri Janezu Pogačniku, prej Juriju Pircu v Kropi na Gorenjskem, dobivajo, /…/ popravlja pa tudi stare poškodovane ure in jih z doplačilom zamenja za nove«.

Pirčeva ura

Že takoj leta 1864 se je Pogačnik lotil popravila znamenite Pirčeve ure na šempetrski vojašnici v Ljubljani in na njeno majhno kontrolno številčnico korektno zapisal, da je ta ura Pirčevo delo iz leta 1843 in da jo je »njegov naslednik Johan Pogačnik leta 1864 renoviral«​, kot navaja Vesna Bučić Kmetijske in rokodelske novice (Oglasnik) z datumom 12. 10. 1864. Sama sem podatke našla predvsem v Digitalnem arhivu Radovljica.