Janez Slapar, prvi general

Janez Slapar je bil rojen leta 1949 v Pristavi pri Tržiču, v štiričlanski delavski družini. »Ni bilo ne denarja ne velikih dobrin, bilo pa je iskreno prijateljstvo, ki nas je vodilo skozi tisti čas življenja,« pravi še danes.

Po končani gimnaziji v Kranju je začel študirati matematiko, a ko je padel na prvem izpitu iz fizike, je študij opustil in odšel v vojsko. Vojsko je služil v Bileči, v šoli za rezervne častnike. Še preden se je vrnil domov, so mu pisali iz upravnega organa Ljudske obrambe Tržič, ali bi bil pripravljen prevzeti Teritorialno obrambo (TO) Tržič. »Ko sem prejel pismo, sem se začel zanimati, kaj TO sploh je. V Bilečo sem šel namreč leta 1969, TO se je začela formirati leto prej.« Njegov poveljnik v Bileči je bil Slovenec Marjan Čad. »Kot zanimivost lahko povem, da ko sva bila sama, na štiri oči, sem ga nagovoril v slovenščini, on je z mano govoril v srbohrvaščini.«

»Za obdobje razvoja TO je ogromen pečat dal poveljnik Rudolf Hribernik - Svarun. Star sem bil 24 let, ko sem se kot rezervni podporočnik prvič srečal z njim. V Ljubljano me je predstavit peljal poveljnik pokrajine, da bom prevzel dolžnost poveljnika Pokrajinskega štaba na Gorenjskem. Ko sva prišla v njegovo pisarno, me je vprašal, ali razmišljam, da bi kdaj sedel v tej pisarni. Vzelo mi je sapo! In nadaljeval je: 'Če ne razmišljaš tega, je bolje, da te dolžnosti ne prevzameš.' Te besede so se mi povrnile čez 15 let, ko sem v tisti pisarni res sedel.«

Z Miloševićevim prihodom se je začela velikosrbska politika. Mejnik je bil, ko je predsedstvo takratne Jugoslavije generalštab jugoslovanske armade (JA), ki je bil pristojen za poveljevanje in vodenje JA, preimenoval v generalštab oboroženih sil. Teritorialna obramba (TO) je bila komponenta oboroženih sil naše skupne države. S tem je generalštab na formalni ravni prevzel pristojnost in je imel moč poveljevati TO. Če so prej poveljevale republike, jim je zdaj to skušal odvzeti. Na srečo veljavna zakonodaja tega ni dopuščala, ker so bili za imenovanje in razrešitev poveljnika in načelnika republiškega štaba pristojni organi v Beogradu, na predlog republike. »Nihče, ki ga Slovenija ni predlagala, ni mogel postati šef Teritorialne obrambe.«

Dne 15. maja 1990 je dal generalštab JA ukaz, da je treba orožje, ki je izven objektov JA, premestiti v objekte znotraj JA. Takrat je bilo nekaj sto kosov starega orožja premeščenih v vojašnico v Kranju, pod svojim nadzorom pa jim je uspelo ohraniti 4500 kosov orožja. »Na Gorenjskem smo ohranili štirideset odstotkov vsega slovenskega orožja in pomagali tudi drugim pokrajinam. Skupna ohranjena količina orožja je bila od deset do enajst tisoč kosov, kar je predstavljalo osnovo za zavarovanje.«

Dne 28. septembra 1990 je predsedstvo Slovenije razrešilo generala Hočevarja in Ožbolta ter za v. d. načelnika republiškega štaba (RŠ) za TO in v. d. poveljnika TO Republike Slovenije imenovalo majorja Janeza Slaparja. To je bila poteza, zaradi katere je v Beogradu završalo in začele so prihajati grožnje o nasilnem prevzemu orožja TO, da bodo na silo prevzeli evidence nabornikov ter jih nasilno mobilizirali in odpeljali …

Ko je Slapar vodil RŠTO, so izvajali ukrepe bojne pripravljenosti, zavarovali oblastna in politična vodstva, vršili usposabljanja nabornikov itd. Glavni nalogi sta bili priprava in vodenje enot TO v bojnem spopadu za suverenost države. Orožje je TO prvič uporabila na Medvedjeku. »Enote TO niso imele naloge uničiti živo silo, marveč preprečiti silam armade, da bi dosegla svoje cilje.«

Za osamosvojitveno vojno rad uporabi prispodobo spopada med Davidom in Goljatom. Pred vojno je imela JA v Sloveniji od 22 do 23 tisoč članov. V desetih dnevih se je številčno stanje prepolovilo. Evropskim opazovalcem je Slapar dopovedoval, da se je začelo na Hrvaškem, da Bosna visi v zraku in da bo orožje, ki ga bo JA odpeljala iz Slovenije, uporabljeno nekje drugje. Odgovor evropskih opazovalcev je bil, da kaj ga to zanima, važno je, da gredo. Še danes se sprašuje, kako se rešujejo svetovni problemi, in prepričan je, da do marsikaterega naroda nepravično in nepošteno.

Predsedstvo Jugoslavije je sprejelo, da se armada v treh mesecih umakne iz Slovenije.

Na dan odhoda zadnjega vojaka iz Slovenije je bil general Janez Slapar v Kopru. Znane so njegove besede, ki jih je ob zaključni slovesnosti dejal predsedniku Kučanu: »Od tega dne na naših tleh ni več tujih, sovražnih vojakov.«

S simbolnim dejanjem odhoda armade se je za pripadnike TO vojna pravzaprav končala.

Za svoje delo je bil Slapar med drugim odlikovan z redom za vojaške zasluge s srebrnimi meči, prejel je tudi red generala Maistra 1. stopnje in zlati častni znak svobode Republike Slovenije.

Po razrešitvi z mesta načelnika RŠTO se je nekaj let preskušal v politiki, a je ugotovil, da »politika ni za vojaka.« Od leta 1998 do 2002 je bil na prvem mandatu obrambnega svetovalca stalne misije Republike Slovenije pri OZN. Kot predstavnik Ministrstva za obrambo se je vrnil v OZN leta 2006, kjer je pokrival področje mirovnih operacij.

Danes v Radovljici uživa zasluženi pokoj, deluje pa kot predsednik Strelske zveze Slovenije.