Jedro

V preteklih tednih smo veliko pisali o graditvi dobrega zakonskega. Tudi ta odnos in odnosi znotraj družine so podvrženi zakonom narave. Razlika je le ta, da odnose gradimo ljudje, ki imamo razum. Razum nam omogoča, da najprej zakone narave razumemo, nato, da jih upoštevamo. Velja splošno pravilo: bolj kot upoštevamo naravo, bolje je za nas. Bolj kot želimo naravo prelisičiti, več škode smo deležni. Poglejmo primerjavo z naravo.

Celica je enota v našem telesu. Od drugih celic je ločena z membrano. Podobno je tudi, da je jedro celice ločeno od ostalega dela celice. Iz jedra celice prihajajo navodila, kako in kaj naj delajo ostali deli (organeli) celice. Jedro nosi notranje znanje, smisel, načrt, medtem ko so v drugih delih celice (organelih) gibanje, delo in uresničitev. Podobno je v atomu. Jedro atoma je v sredini, okoli njega pa so elektroni. Jedro ima popolnoma druge funkcije kot elektroni. Jedro daje atomu težo in identiteto, elektroni gibanje, odzivnost in življenje.

Podobnost z družino je več kot očitna. Jedro družine sta mož in žena. Otroci so na notranjem obrobju družine in nikakor ne morejo biti v središču. V vsakem živem organizmu obstaja energetski red: kot ima jedro atoma mnogo mnogo večjo energijo kot elektroni, tako imata mož in žena energetsko mnogo mnogo večji položaj in moč kot otroci. Žal sodobne družine postajajo otrokocentrične, kar je seveda obrnjeno na glavo. Jedro družine niti nista oče in mama, temveč mož in žena. Kot ima jedro atoma svojo avtonomijo, tako morata imeti tudi mož in žena svojo dinamiko. To jima naroča narava. In dinamika zakonskega življenja je drugačna kot dinamika družine. Mož in žena morata biti na nek način avtonomna in ravno ta samostojnost daje stabilnost družini (predvsem otrokom). Da zakonski odnos izgublja na pomenu, vidimo npr. ko se v družini mož naslavlja predvsem »naš ati« in žena »naša mami«. Zato je tako ključnega pomena, da mož in žena vzdržujeta svoj odnos. In ga z leti gradita. Bolj kot bo trden njun odnos, bolj veselo in sproščeno bodo otroci plesali, se igrali, izobraževali, se udejstvovali, odraščali in postajali samostojne osebe.

Zato ni največ, kar lahko narediva za svoje otroke, to, da jima kupujeva stvari, jih voziva po svetu, urediva obveznosti in jih učiva pravil. Največ, kar lahko narediva, je to, da skrbiva za svoj odnos – da ga negujeva, se pogovarjava, si vzameva čas drug za drugega, razumeva drug drugega, upoštevava svoj čustveni svet, si dovoliva odmik, priznava napake, se skupaj smejiva in jočeva … Ko se med nama znova vzpostavi stik, se energija v jedru uravna in krepi. Celotna družina začne spet teči v ritmu življenja. Midva določava okus, slast in strast družinske energije. To neposredno rezultira v lažji vzgoji in v kvaliteti življenj najinih otrok.