Jeziki Avstro-Ogrske

V Avstro-Ogrski je vojaška obveznost trajala 12 let. Od teh so le tri leta (oziroma po letu 1904 samo še dve leti) obsegala aktivno služenje pri vojakih. Ves preostali čas so bili moški rezervisti in lahko so jih enkrat na leto poklicali na vojaške vaje. Tamara Scheer v knjigi Die Sprachenvielfalt in der österreichisch-ungarischen Armee, 1867–1918 (Jezikovna raznolikost v avstro-ogrski vojski) navaja vojaške statistike iz leta 1885: 29,7 odstotka vojakov je imelo nemščino kot materni jezik, 18,7 odstotka madžarščino in 14 odstotkov češčino. 8,1 odstotka jih je bilo Rutenov, 7,9 odstotka Poljakov, 7,1 odstotka je bilo Hrvatov in Srbov, 5,4 odstotka Romunov, 4,8 odstotka Slovakov, 3,5 odstotka Slovencev in 0,8 odstotka Italijanov. Po statistiki iz leta 1910 je bilo nemško govorečih že nekoliko manj – 25,3 odstotka, madžarsko govorečih pa znatno več – 23 odstotkov, češko govorečih približno enako (13 odstotkov), 8,8 odstotka je bilo Hrvatov in Srbov, enako 7,9 odstotka je bilo Poljakov, le še 7,7 odstotka Rutenov, zato pa kar 6,8 odstotka Romunov. Slovakov je bilo 3,6 odstotka, Slovencev 2,6 odstotka in 1,3 odstotka je bilo Italijanov. Glej Podmaršal Tomše.

Če upoštevamo, kako majhen delež so Slovenci predstavljali v Avstro-Ogrski, je toliko bolj presenetljivo, da je pisatelj Joseph Roth prav slovensko družino vzel kot osrednjo v svojih dveh romanih o razpadu Avstro-Ogrske. Glej Tomše v romanih.

Za razliko od otrok tete Zefe in Josipa Tomšeta ali pa Majzeljevih, ki so študirali na Dunaju, povprečen človek ni veliko potoval po monarhiji. Glej Teta Anica in liberalni Majzljevi. Za veliko večino rekrutov je torej vojaška služba pomenila prvi odhod iz domačega okolja, prvo potovanje in prvo soočenje z drugimi jeziki in številnimi narečji, ki so jih govorili po deželah Avstro-Ogrske.

Kako se je rekrutiralo za vojaško službo

V začetku vsake jeseni so v krajevnih administracijah naredili seznam moških, ki so dopolnili 21 let in niso imeli obveznosti, kot sta na primer vodenje kmetije ali študij. Ta seznam naj bi bil napisan v nemščini in v materinščini dotičnih rekrutov.

Sledila je zaprisega v posameznih narodnih skupinah, ki je potekala v različnih jezikih v tem redu: nemščina, madžarščina, hrvaščina, češčina, poljščina, rutenščina, slovenščina, slovaščina, romunščina in italijanščina. Leta 1904 je v Pettauer Zeitung pisalo, da so na Ptuju, ki je bil takrat del Štajerske kronovine in dvojezična regija, zaprisegli rekruti sprva v nemščini, potem v slovenščini. Od tam je bil, mimogrede, tudi general Rudolf Maister. Sporazumevanje v maternem jeziku je bilo pomembno tudi pri vojaškem urjenju. Tako je na primer v spisih vojnega ministrstva iz leta 1897 mogoče prebrati, »da bo od sedaj naprej v batajlonu, kjer so govorili samo po slovensko, sprejeta tudi italijanščina«. Leta 1873 so oficirji regimenta infanterije št. 7, ki je bil sestavljen iz fantov iz okolice Celovca, vložili prošnjo na ministrstvo, da bi jim dovolilo uporabljati samo nemščino, saj je večina slovenskih rekrutov razumela ta jezik ali pa so se ga hitro naučili, tako da ni bilo potrebe po dodatnih slovensko govorečih učiteljih. Na ministrstvu so to zahtevo zavrnili. Oswald Straub navaja pripetljaj z nekim podoficirjem, ki je uril madžarsko govoreče rekrute, a je govoril samo nemško; poznal je natanko šest madžarskih besed in to mu je povsem zadostovalo: »Če ljudje nekaj dobro naredijo, jim reče 'jol van emberek' (zelo dobro, moški!), če pa naredijo napako, jim reče 'nem jo ökörök' (ni dobro, vi, biki!).«