Josip vitez Pogačnik

Japica je bil markantna osebnost. Celo tako zelo, da se je njegovega pogreba leta 1932 udeležila »nepregledna množica ljudi«.

Kot piše v Mohorjevem koledarju, je »v letih njegove najlepše moške dobe [...] med Slovenci zagorela ljudska misel s svojim krščansko kulturnim in socialno gospodarskim programom. V tistih letih, ko so se mladi borci zgrinjali okoli dr. Kreka in dr. Šušteršiča, je ta misel osvajala naše podeželje. Tudi Pogačnik iz Podnarta je stopil v njene vrste in kmalu postal deželni in državni poslanec. Po naravi ni bil borec, vendar je bil v tedanji Slovenski ljudski stranki njen zvesti in lojalni zastopnik. Povsod ji je skušal koristiti s svojim uglajenim nastopom. Na odgovornih mestih načelnika obrambnega odseka v dunajskem parlamentu in podpredsednika avstrijske poslanske zbornice, kamor ga je poslala stranka, je Slovencem mnogo koristil in dvignil ugled slovenskih poslancev. S svojim mirnim nastopom si je tudi osebno pridobil le prijatelje, sovražnikov tudi v najbolj burnih časih ni imel. Zato je med avstrijsko aristokracijo užival ugled in spoštovanje. Cesarski dvor ga je cenil in uvaževal, cesar ga je poplemenitil in imenoval za viteza. Ko je Avstrija razpadla in je bila v Ljubljani sestavljena prva Narodna vlada, je postal Josip Pogačnik njen prvi predsednik. Pozneje je bil tudi prvi poslanik mlade Jugoslavije na Dunaju in je imel težko nalogo urejati razmerje med domačo državo in novo Avstrijo, Ko je svojo nalogo končal, se je umaknil v svoj Podnart. Politiki je dal slovo. Posvetil se je ves gospodarstvu in družini. Postal je upravni svetnik Trboveljske premogokopne družbe, predsednik upravnega odbora tekstilne družbe 'Jugočeška', pivovarne 'Union' itd. Tu se je udejstvoval zadnje desetletje s splošno priznano spretnostjo in sposobnostjo. Za svoje zasluge je bil večkrat odlikovan z visokimi redovi. Zapustil je ženo in tri sinove: Joškota, ki je generalni tajnik TPD, Branka, ki je bil do pomladi 1933 adjutant kraljice Marije, in Bogdana, ki je bančni ravnatelj v Mariboru. Bil je družini nežen oče, do vseh pa plemenit in zelo dobrega srca. Umrl je 18. avgusta 1932.« Da je odpravil še enega nezakonskega otroka v Ameriko, Mohorjev koledar ne omeni.

Podobno hvale polne so besede o njem s strani potomcev: bil je deželni poslanec v kamniškem okraju, tudi občine radovljiškega okraja so ga izvolile za svojega poslanca v kranjski deželni zbor, na Dunaju pa je bil poslanec v državnem zboru. Zaradi svoje galantnosti, hladnokrvnosti in nepristranskosti je bil od leta 1908, s krajšim premorom, tudi njegov podpredsednik vse do razpada avstro-ogrske monarhije leta 1918. Veliko zaslug je vitez Pogačnik kot zaveden Slovenec imel tudi za svoj narod. Kot navaja Slovenski biografski leksikon, je bil kot poslanec radovljiškega okraja uspešen zagovornik razvoja njegovega gospodarstva, podpiral je razvoj planin v Bohinju, se zavzemal za izgradnjo deželne ceste med Podnartom in Selško dolino, leta 1901 je pogorelcem v Kropi izposloval znatno državno podporo, odločilno je vplival na gradnjo bohinjske železnice leta 1903, na izgradnjo blejskega vodovoda in zidavo nove železniške postaje v Radovljici. Občine Srednja vas v Bohinju, Bohinjska Bistrica, Podnart-Ovsiše, Mošnje, Gorje, Bled in Radovljica so ga izvolile za častnega občana.

Priznam, da se ne morem spomniti tako politično sposobnega in uspešnega prednika. Podobno uspešna sta pa bila njegov drugi sin ter bratranec njegove snahe Mime, Rejček.