Jugoslavija 1918–1992

»1. decembra 1918 je princ regent Aleksander Karađorđević v Beogradu, ki so ga srbske čete komaj pred mesecem dni osvobodile, sprejel 28-člansko delegacijo Narodnega sveta iz Zagreba. Ta skupščina, v kateri so se 8. oktobra, še pred propadom Avstro-Ogrske, zbrali predstavniki južnih Slovanov v habsburški monarhiji, je 29. oktobra razglasila ustanovitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki naj bi bila ob srbski in črnogorski tretja južnoslovanska suverena enota. Ker pa je nihče ni mednarodno priznal, je bila prav kmalu prisiljena, da se odloči za združitev z zmagovito Srbijo. Pod pritiskom italijanskih ozemeljskih zahtev, socialnih nemirov v nekaterih predelih Hrvaške in zaradi splošne zmede je Narodni svet poslal svoje predstavnike v srbsko prestolnico, prepričan, da je rešitev le v takojšnji spojitvi s kraljevino Karađorđevićev. Čeprav so Slovenci in Hrvati to storili predvsem iz strahu, niso bili pripravljeni privoliti v združitev brez pogojev. Delegacija Narodnega sveta je imela nalogo, da zahteva, preden privoli vanjo, svobodno ustavodajno skupščino, ki naj bi suvereno odločala o monarhiji ali republiki. Obenem pa naj bi dobila tudi zagotovilo, da centralna vlada ne bo kršila lokalnih avtonomij in bo zase pridržala le nekaj najpomembnejših pristojnosti. Toda v Beogradu so bili po pravkaršnji zmagi pijani od ponosa, zato tem zahtevam niso bili naklonjeni. Srbi so imeli lastno vojsko in so vedeli, da bodo na mirovni konferenci sedeli na častnem mestu med zmagovalci, medtem ko so Slovenci in Hrvati morali hiteti, če so se hoteli rešiti iz ruševin cesarstva, za katero so se do včeraj borili. Po treh dneh pogovorov so bili poslanci Narodnega sveta prisiljeni, da privolijo v združitev, ki ni bila v duhu prejetih navodil. 'Naša avstro-madžarska stvarnost,' je pozneje zapisal Krleža, 'se je pijano zakotalila pod prestol Karađorđevićev kakor prazna steklenica piva v smeti.' Med kratko in formalno slovesnostjo je regent v imenu svojega očeta kralja Petra I., ki že dolgo ni opravljal vladarskih dolžnosti, razglasil Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) in poudaril, da želi biti zvest 'velikim ustavnim, parlamentarnim in najširšim demokratičnim načelom'.« (str. 13–14)

Navedeni odlomek je iz nove knjige o Jugoslaviji, ki jo je napisal zgodovinar Jože Pirjevec. O njej poročamo ravno pred prazniki nekdanje države: prva (kraljeva) je svoj rojstni dan praznovala 1. decembra, druga (Titova) pa 29. novembra. Oba praznika sta že dolgo pozabljena, zgodovino te države pa velja proučevati in se morda iz nje tudi kaj naučiti. Ta knjiga je za ta namen kot nalašč.