K »zobošintarju« pa ne!

Poiskali sva prosta stola na sredini zunanje stene, tako da sem imela lep razgled skozi okno, še boljšega pa na sredino dvorane, kjer je stal zobozdravnik v beli halji pri velikem vrtalnem stroju. Dolgo sva morali čakati. Gledala sem vojake, ki so »zobošintarju«, kot smo otroci rekli zobozdravniku, odpirali usta. Poslušati sem morala nejunaško stokanje posameznikov, predvsem takrat, ko je zobozdravnik pulil zob. Včasih je celo zdravnik zastokal ali celo zaklel. Čas mi je tekel počasi. Vojaki so se mi smilili, tako da sem začela stokati in tarnati še jaz. Ko sem se spomnila še na svojo mamico, ki bo morala na tisti stol, sem še glasneje zastokala in se zvijala po stolu tako dolgo, da sem telebnila na tla. Začela sem jokati in hotela sem domov. Mamica je bila huda in me je poslala ven pred vrata. Tu se mi je pogled ustavil na širnih poljanah, ki so segale do obronkov gora.

Nisem čakala dolgo, ko je veselo pritekla iz ordinacije moja mamica. Prepričevala me je, da je ni nič bolelo, samo plombo je dobila na zob. Prijela me je za roko in pospešili sva korak, kajti skrbelo jo je, kako je z malo sestrico. Vso pot me je vlekla za seboj, jaz pa sem hlipala: »Nikoli ne bom šla več k zobošintarju. Jaz že ne bom hodila k zobozdravnikom, sem raje kar brez zob!« Mama me potem nikoli več ni vzela s seboj v vojaški zdravstveni dom.

Na svojo veliko žalost sem se že čez dve leti nenačrtovano spet srečala z zobozdravnikom. Bile so poletne počitnice. Otroci iz Radovljice in drugih gorenjskih krajev smo bili v počitniški koloniji v stiškem samostanu, kjer je bila takrat stiška gimnazija. Nekega vročega poletnega dne, ko smo otroci pričakovali, da se bomo ponovno peš odpravili na zapuščeno kopališče v bližino Višnje Gore, nas je obiskala potujoča zobozdravstvena ambulanta. V veliko sobo so po stopnicah prinesli napravo za plombiranje zob. Na mizo, pogrnjeno z belim prtom, so prinesli vse, kar je zobozdravnik potreboval. Z delom je pričel točno ob devetih. Njegova pomočnica je imela naš seznam in poklicala prve štiri. Ker je klicala po abecednem redu, sva bili med prvimi na vrsti tudi midve z Marico. Zobozdravnik je opazil, da sva dvojčici, ker sva bili enako oblečeni, zato je odredil, da prva sede na stol večja. To je bila Marica. Pogledal je njene zobe, jo pohvalil in odslovil. Marica je zapustila sobo in ostala sem sama. Asistentka me je s silo zvlekla na stol. Zdravnik je potreboval kar nekaj časa, da me je prepričal, da sem mu odprla usta. Nekako mu je uspelo, da je s kovinsko paličico potrkal po zobeh. Ko pa je prijel za sveder, so bila moja ustja zaprta in zobje stisnjeni, kot da bi bili zacementirani. Pričakovala sem, da se me bo gospod naveličal in nagnal iz sobe. Toda namesto iz sobe me je nagnal v kot. Potem so prihajali in odhajali moji vrstniki. Nekateri bolj, nekateri manj junaško so prestajali vrtanje zob. Vsi so si morali ogledati najbolj trmastega otroka na svetu. Gledala sem jih uporno in ponosno. »Ne, zobozdravniku ne bom pustila vrtati zob, pa če me pride gledat cela Stična!« Na vsako uro me je tečni zdravnik zvlekel na stol, vendar je vselej obupal. Ob enih popoldne je pregledal zadnjega pacienta. Pričakovala sem, da me bo odslovil in se sprijaznil s tem, da meni ni uspel popraviti zoba, ki je bil potreben plombiranja. V trenutku moje nepazljivosti sta me asistentka in zobozdravnik zgrabila za noge in roke ter me posadila na stol. V jezi sem ugriznila v zdravnikovo roko, skočila s stola in zbežala. Tisti dan sem ostala brez kosila, ker je bila kuhinja že zaklenjena.

Bala sem se, da se bodo vrstniki norčevali iz mene, zato sem se jih izogibala. Ko so izvedeli, da mi zobozdravnik ni mogel do živega in da sem ga za slovo ugriznila, sem celo pridobila na ugledu. Veliko otrok mi je na gozdnem parobku, kamor smo odšli na sprehod, nabralo robide, da sem si potešila lakoto.

Kadar so me boleli zobje, sem obiskala starega ata v Grabnu. Naskrivaj, da ne bi opazila stara mama, je vzel iz kredence, kot smo rekli kuhinjski omari, stekleničko »šnopsa«, ki ga je imel »za arcnije«. V »štamprl« mi je nalil nekaj kapljic žganja, ki sem jih zlila na boleči zob in čakala toliko časa, da so mi usta otrpnila. Na to sem žganjevo slino izpljunila. Ponavadi sem bolečino s takim zdravljenjem pregnala. K sreči pa večjih problemov z zobmi nisem imela, pojavili so se šele po prvem porodu. Takrat sem morala pozabiti na strahove iz otroštva. Zobozdravnika pa se še vedno bojim.