Kako gledati sliko

»Ustnice ima razprte, torej govori. Si mar preveč domišljamo? Nič nam ne zagotavlja tega. Lahko bi šlo za njeno prirojeno držo. Ne vemo, ali je pravkar izustila stavek ali je to običajno ravnovesje njenega obraza ... A naenkrat na sliki kroži zrak; ona diha. Le dah. In če bi bilo treba o njem govoriti še naprej, bi lahko rekli, da je rožnate barve, kot njene polne ustnice in njeno nadvse nežno lice. Podoba je topla. / Mar težki biser, ki ga dekle nosi v ušesu, namiguje na malce spogledljivosti? Bolj kot simboličen dodatek ali okras, ki ga razkazujemo, igra tu pomembno vlogo prav zaradi tega, kar je: naravna svetla in čista oblika, zveza svetlobe in geometrije. Slika se razvija okrog tega bisera kakor okrog trdnega jedra. Vermeer obravnava svetlobo, kot bi bil arhitekt. Biser je njegova svinčnica. Gube turbana spominjajo na kanelure stebra. / Velike barvne ploskve z vso jasnostjo gradijo sliko. Stik čopiča in platna, ne razkrit ne zakrit, lahko zaslutimo vsepovsod na površini neskončno niansiranih volumnov, katerih skrito strukturo oblikuje. Dekle je toliko izklesano, kolikor naslikano. Njen obraz je biser. / Fascinacija, ki jo sproža to Vermeerjevo delo, sloni na drhtečem ravnovesju dveh glavnih tonalnosti, modre in rumene, ki ju najdemo na večini njegovih slik. Obe barvi z enako intenzivnostjo izražata svetlobo, ki nam naredi svet viden. Toda držita se na nasprotnih bregovih in si delita območji, simbolično odmerjeni na začetku časov: delitev svetlobe in teme, ki jo navaja Geneza, je moč razumeti tudi kot nasprotni načeli bele in črne barve. A v svetu ljudi, svetu zemlje in letnih časov, ur, ki minevajo, časa, ki se spreminja, dobivajo ti absoluti bolj življenjske odtenke, dan in noč se menjujeta in z njima tudi barve. Modra, hladna barva, ki spominja na nebesni brezmejni prostor, namiguje prav tako na njegovo nedostopnost. Po definiciji izhaja iz območja nedotakljivega. Modre ne posedujemo, motrimo jo, vedoč, da je hkrati prisotna in zunaj dosega. Prepotuje vse odtenke od zore do mraka in se nazadnje potopi v črnino. Rumena pa izžareva iz sončne moči. Prenaša toploto in sijaj, energijo tega, kar se začenja …« (str. 78)

Gornji odlomek je del opisa slike Dekle z biserom, ki jo je okrog 1665 naslikal sloviti Johannes Vermeer in jo vidite na naslovnici te knjige. Na ta način – res mojstrsko – razloži avtorica 42 del iz zgodovine slikarstva. Ne nauči nas gledati slik, kot namiguje naslov, spodbuja nas, naj jih gledamo s svojimi očmi: »Naučimo se verjeti svojim očem« …