Kakor mi je bilo namenjeno

»Še žal ti bo, boš videla,« mi je govoril dobrotnik, ko sva se enkrat sredi noči, med grmenjem in bliskanjem, po trebuhu plazila na drugo stran. Imela sva srečo, da nisva naletela na kakšno mino. Tam okoli jih je bilo polno, saj so vojaki tedensko nastavljali nove.«

Zofka nadaljuje: »Gostilničar me je vzel za deklo brez odvečnih vprašanj. Začela sem se učiti gostilniških spretnosti. Kaj hitro sem poleg italijanščine obvladala še nemščino, saj smo imeli precej gostov iz Tirolske. Nekaj stavkov sem znala spregovoriti tudi v francoščini. Pa na vina sem se zelo dobro spoznala. Le kdaj pa kdaj me je mučilo domotožje. Spraševala sem se, kaj dela Milanček, oče, bratje, sestrica. Nekoč sem kuharici omenila, da nisem hodila v šolo, da sem se branja in pisanja naučila sama. Ni mogla verjeti. Bilo je zanimivo, da me je imela za zelo pametno.

Gostje so hvalili mojega piščanca v smetanovi omaki s šampinjoni. Tudi kremna koprivna juha z rukolo, slanino in parmezanom jim je bila všeč. Bila sem mlada in zelo naivna. Že nekaj časa je gostilno obiskoval moški, ki je bil doma z druge strani meje. Gostilničarju je pomagal pri 'švercanju'. Nekoč me je nagovoril, ali bi ga lahko imela kaj rada. Bila sem navajena, da gostom nisem gledala v obraz, tudi njemu nisem. Če bi mu, bi opazila, da je bil pijan kot mavra. Samo prikimala sem, kaj sem hotela drugega. Naslednjič, ko je prišel, me je vprašal isto. Ko sem spet prikimala, je dejal: 'Pa dokaži!' In sem mu. Kuharica je bila tista, ki je opazila, da sem noseča, jaz nisem. Pojma nisem imela, da z 'dokazovanjem ljubezni' ženska lahko zanosi. O teh rečeh mi ni nihče nikoli nič razlagal. Stvari so se potem odvile zelo hitro: gostilničar je Toneta prisilil, da me je odpeljal k sebi, da sva se tudi poročila. Ker še zmeraj nisem imela potnega lista, so me spet 'švercali'. Kako sramotno je to bilo! Po svoje so me bili pri njegovih veseli. Tone je bil star že več kot štirideset let, iz domače vasi ga nobena ni marala, ker so vse ženske vedele, da preveč pije. Za povrh se je na vsaki veselici stepel. Pri hiši sta imeli komando mama in njena sestra. Bili sta zelo 'šarf' ženski, v rokah sta imeli tudi denar. Tast je bil velik revež: garal je od jutra do večera, a vse, kar je zaslužil, je moral izročiti ženi. Imeli so tudi večjo kmetijo, ki pa jo je obdeloval eden od sinov, ki ni dovolil, da bi se v njegovo delo vtikali. Mene so nagnali, in to dobesedno, v delavnico k tastu. Bila sem že v devetem mesecu nosečnosti, ko sem nosila težke deske, da sva jih potem skupaj razžagala. Po rojstvu prvega sina sem hitro spet zanosila. Trije otroci so se mi rodili v štirih letih. Ni bilo lahko, saj nisem imela nobenega denarja. Na srečo, ne morem drugega reči, sem izgubila nekaj zob, tako da Tonetu nisem bila več ne lepa ne zanimiva in me je pustil pri miru. A se bojim, da je bil to le izgovor. V resnici ni več 'mogel', saj je bil kar naprej pijan.

Nekoč nas je obiskal gostilničar, da bi pri tastu naročil vinski sod. O, kako me je objel, ko je stopil v delavnico! 'Mia cara,' mi je govoril in iz oči so mu tekle solze. Morda sem se mu res smilila, morda je le hotel skleniti dobro kupčijo. Predlagal mi je, da bi s tastom zanj naredila kar dva vinska soda. Izročil mi je denar, da bova nabavila slavonski hrast, ki je bil po njegovem mnenju najboljši. Gostilničar je bil s sodi zadovoljen, dal mi je še precej napitnine, priporočil me je tudi drugim. S tastom sva imela kar naenkrat zelo veliko dela. Vztrajala sem, da mi v delavnici pomagajo tudi otroci, a jim težaško delo ni dišalo. Raje so pohajkovali in lezli tašči pod krilo, saj jih je zelo razvajala. Z leti sem nadzor nad delavnico prevzela sama: tast in tašča sta postala stara in bolehna, teta je umrla, mož pa se je redkokdaj streznil. Žal sta šla po njegovih poteh tudi starejša sinova. Edini, ki mi je bil v uteho, je bil najmlajši. Stal mi je ob strani, mi pomagal, a kaj, ko se je odločil, da bo šel študirat. Njegova odločitev je bila hujša in bolj boleča, kot če bi mi zabodel meč v srce.

Stara sem bila 42 let, ko se je pri nas oglasilo neko dekle iz vasi in mi prineslo trimesečnega otroka. 'Vaša kri je, jaz grem delat v Trst, pa ga ne morem vzeti s seboj.' Je bil res sinov ali ne, nisem spraševala. Punčka je zrasla v lepo in prijazno žensko, ki mi je še danes v veselje. Ne njen domnevni oče ne mama se zanjo nista nikoli brigala.

Petdeseti rojstni dan sem praznovala sama. Nikogar drugega ni bilo doma. Delavnica je bila prepisana name, hiša pa ne. Odločila sem se, da si jo bom postavila sama. Še dobro, da sem se tako odločila. Ves denar, ki je pritekal iz delavnice, je šel v hišo. Nekoč pa so potrkali na vrata policisti, prišli so rubit. Iskali so drugega sina, ker je bil dolžan goro denarja različnim ljudem. Mislila sem, da me bo kap, ko sem izvedela za zneske. Prvič v življenju sem stopila do odvetnika. Svetoval mi je sodno varstvo in prepoved približevanja. Sin je bil nekaj časa zaprt v Italiji, potem pa so ga premestili v slovenski zapor. Nekoč sem ga obiskala. Pred seboj sem videla tujca. Nobenih čustev nisem gojila do njega. Ko je prišel iz zapora, si je našel neko žensko, ji naredil tri otroke in se spet vrnil na stara pota. Odvetnik mi je svetoval, naj prodam obrt, ker me bosta sinova sicer spravila 'na kant'. Res sem to storila, četudi sem bila stara komaj šestdeset let. V življenju sem, četudi sem šla v svet nepismena, dosegla zelo veliko: imela sem uspešno obrt, celo knjigovodstva sem se naučila. Le pri možu in otrocih nisem imela sreče. Lepo življenje sem omogočila tudi pohčerjenki in sestri v Argentini. Upam, da mi bo dano živeti tako dolgo, da bom potrošila vse, kar sem v dolgih letih prihranila.«

(Konec)