Kamničani spoznavali mesto

Kamnik – »Srečujemo se v sprehajanju po Kamniku, po tistih ulicah, ki so manj znane, in pri druženju z ljudmi, ki na teh ulicah živijo,« je zbranim povedala Ivanka Učakar, predsednica omenjene krajevne skupnosti, preden so se skupaj sprehodili do Prešernove, nekoč Svinjske ulice, spoznavanju katere je bil namenjen letošnji dogodek.

Začenši na enem izmed notranjih dvorišč

Trije Kamničani, ki živijo na Prešernovi ulici, so zbranim – tako svojim sosedom kot prebivalcem drugih krajevnih skupnosti in tudi sosednjih občin – predstavili nekaj zanimivih zgodb in spominov. Janja Morelj je odprla vrata svojega notranjega dvorišča, ki je značilna in prepoznavna arhitekturna značilnost kamniškega mestnega jedra. Povedala je, da je bila v Napoleonovih časih tu kasarna, nekdaj je to dvorišče služilo tudi kot obračališče za kočije in »garažna hiša« za konje, ko so se njihovi lastniki odpravili v mesto. Kako so se skozi čas menjavali priimki v Kamniku, pa je ponazorila s simpatično zgodbico svojega sina, ki sta ga pred leti na poti iz šole ustavili dve gospe in ga zasliševali, čigav vendarle je. Pa je povedal, da se on piše Hrabar, mami Morelj, babi pa Majce. »Ja, kako je pa babi ime?« je zanimalo gospo. »Dika,« je odgovoril fantič. Pa je vzkliknila druga gospa: »Ja, pa saj sem ti rekla, da je to Debevčev 'tamau'!«

Mimo rojstne hiše Frana Albrehta

Po prvem delu Prešernove ulice (ta se po Kamniku vije tako zanimivo, da so zmedeni tudi nekateri poštarji) je zbrane popeljal Damjan Berlec. Povedal je, da je bil tu nekoč živilski sejem, ki je najverjetneje temeljil na svinjini (od tod tudi ime Svinjska) in da je bila prav ta ulica glavna pot za oskrbovanje »nobel hiš na Veliki gasi.« V tem delu ulice se nahajata tudi špital, svojčas hiralnica za reveže in onemogle, ki je bila med vojno zatočišče raztrgancev, ter rojstna hiša kulturnika, pesnika, prevajalca, urednika, lektorja, esejista, gledališkega kritika Frana Albrehta, ki je o Kamniku med drugim zapisal: »Od daleč sem te sanjal, zlato mesto.« Več o njem je povedala Ivanka Učakar, dolgoletna učiteljica na kamniški Osnovni šoli Frana Albrehta. Pred kratkim so zgradili novo, tista nedavno porušena pa je bila sezidana istega leta (1963), ko je umrl Fran Albreht. Tako ni bila več I. osnovna šola Kamnik, temveč je prevzela ime slavnega Kamničana.

Do prve tiskarne, ki je tiskala slovenske knjige

Sprehod tokrat ni bil dolg po prehojenih metrih, bil pa je zelo bogat z zgodbami. Zaključil se je na zgornjem delu Prešernove ulice, v delu mesta, ki je svojo dokončno podobo dobil po ljubljanskem potresu (takrat so se med obnovo hiše dvigovale za eno nadstropje). Tukaj je svoje spomine delil domačin Borut Podgoršek. Kot najpomembnejšo stavbo v tem delu in eno pomembnejših stavb tudi v slovenskem merilu je omenil Slatnarjevo hišo, ki velja za prvo tiskarno v Sloveniji, ki je tiskala slovenske knjige. Na to še danes spominja kamnita Gutenbergova glava na vogalu hiše. In to je le nekaj kamniških zgodb, ki so jih slišali udeleženci dogodka, ki so se – vsak s kakšnim vedenjem več – razšli, ko je sonce že padlo za obzorje. Z obljubo, da se prihodnje leto spet srečajo.