Kamnik po Valvasorju

Upokojenec sem in bližam se devetdesetim. V preteklih letih sem s pomočjo škofijskega arhiva v Ljubljani naredil družinsko drevo prednikov (če je to sploh kdaj končano) in ga jeseni 2017 predstavil sorodnikom. Nato sem napisal »Mojo kroniko«, sedaj sestavljam, urejam in opisujem albume, družinske in sorodstvene, z izletov, potovanj in služb. Blizu štirideset jih je že.

Pred leti sem se že kot upokojenec udeležil Titanovega izleta na grad Bogenšperk in v nekdanji rudnik Sitarjevec pri Litiji in se tam intenzivneje »srečal« z Janezom Vajkardom Valvasorjem (1641–1693).

Janez Vajkard Valvasor je bil slovenski plemič, po prednikih sicer italijanskega rodu, polihistor (geograf in zgodovinar) ter član kraljeve družbe v Londonu. Pri nas je najbolj znan po svojem delu Slava vojvodine Kranjske. Leta 1678 je na gradu Bogenšperk prvi uvedel bakrotisk (»Sem sam napravil tako delavnico in pri sebi v gradu vzdrževal nekaj let bakrorezce in bakrotiskarje.«). V njegovem življenjepisu na strani 339 tega dela je navedeno le, da je bil krščen 28. maja 1641 v ljubljanski stolnici, a rodil se je isti dan ali dan poprej, v hiši, ki stoji v Ljubljani na Starem trgu številka 4, na njej je tudi spominska plošča. Vendar so po novejših raziskovanjih v ljubljanskem mestnem arhivu Vajkardovi starši prebivali v tej stavbi šele od leta 1648 dalje, tako da bo treba rojstno hišo iskati kje drugje.

Na isti strani v zadnjem odstavku pa piše: »Doma se je 1672 oženil z Ano Rozino Grafenwegovo in si kupol gradove Bogenšperk, Črni potok in že takrat podrti Lichtenberg, ker je rodni grad Medija prešel v last starejšega brata Karla.« Ta »rodni grad Medija« je torej lahko tudi rojstni kraj Janeza Vajkarda ali pa obeh.

V drugem odstavku na naslednji strani je navedeno: »Ko mu je 1687 umrla žena, zapustivši četvero otrok, se je drugič poročil z Ano Maksimilo Cečkarjevo. Istega leta je doživel eno največjih odlikovanj: postal je član angleške Kraljevske družbe (Royal Society) v Londonu, v kateri so delovali najznamenitejši tedanji učenjaki (npr. Isaac Newton). Posredoval je Tomaž Gale, tajnik te družbe; le-temu je Valvasor pošiljal svoja dela, med katerimi je bil posebno pomemben izum o novem načinu kovinskega odlivanja in obširen opis Cerkniškega jezera. Dne 14. decembra 1687 so na seji Kraljevske družbe prebrali začetek Valvasorjeve razprave o Cerkniškem jezeru ter ga nato izvolili za člana.

Leta 1689 je naposled izšlo njegovo življenjsko delo, njegova Slava vojvodine Kranjske. Avtorju je prinesla veliko slavo, a za izdajo je žrtvoval toliko, da je moral prodati grad Bogenšperk in hišo v Ljubljani (1692 in 1693). Ločiti se je moral tudi od bogate knjižnice; ponudil jo je najprej deželnim stanovom, ker se z njimi ni mogel pogoditi, jo je 1690 kupil zagrebški škof Aleksander Mikulić. Sicer je Valvasorjev sin Volbenk deset let po očetovi smrti trdil, da je oče knjižnico škofiji podaril, vendar bo treba bolj verjeti poročilu v izvlečku vizitacijskega dekreta zagrebške nadškofije, češ da jo je prodal, kakor je moral prodati tudi svoje nepremičnine. Danes je Valvasorjeva knjižnica v Narodni in univerzitetni knjižnici v Zagrebu kot poseben del.«

Preselil se je v Krško in si tam v začetku leta 1693 kupil hišico. V njej ni dolgo prebival, saj je že 19. septembra istega leta umrl. Po Dolničarjevi kroniki je pokopan v Mediji, vendar tam ni nobenega nagrobnika ne napisa.

Še napotka za ogled teh krajev – grad Bogenšperk je v Šmartnu pri Litiji, do Medije pridete po avtocesti Ljubljana–Trojane, takoj za Blagovico je desni odcep proti Kisovcu oziroma Zagorju ob Savi, po dobrih treh kilometrih je na desni strani kraj Medija.

V Slavi vojvodine Kranjske je Valvasor opisal tudi Kamnik, kot Kamničanu se mi zdi opis zelo zanimiv, verjetno bo zanimal še marsikoga, kakšen je bil Kamnik pred skoraj štiristo leti. Pustil sem točno takega, kot je v Slavi vojvodine Kranjske, ki je izšla leta 1977.

(nadaljevanje prihodnjič)