Kar čutiš, spoznaš na poti do cilja

Ko ste se odločali za študij, ste premišljevali tudi o študiju primerjalne književnosti, a ste izbrali medicino. Zakaj?

Razmišljal sem tudi o študiju na Fakulteti za šport, ker sem bil že vrhunski športnik na področju alpinizma. Odločil sem se pravilno, literatura je ostala moj konjiček, medicina pa poklicno poslanstvo. Izbral sem specializacijo iz splošne medicine, kasneje preimenovano v družinsko, ki je pravzaprav celotna medicina v malem in po mnenju mnogih še vedno kraljica medicine. Tako nekako, kot je za marsikoga atletika kraljica športa. Kot osebni zdravnik najbolj celovito obravnavaš človeka, imaš lahko najtesnejši stik z njim. Po raziskavah se vsaj osemdeset odstotkov vseh zdravstvenih težav reši na nivoju družinske medicine oziroma na nivoju primarnega zdravstva.

Ste specialist družinske in urgentne medicine, magister javnega zdravstva in doktor znanosti iz urgentne medicine z nazivom primarija. Od leta 2001 ste tudi direktor Zdravstvenega doma Tržič. Veliko truda ste vložili v razvoj te ustanove.

Res je, zahtevnejši projekti, kot je bila npr. gradnja prizidka, trajajo več let. Pred leti je bila naša največja stiska prostorska, sedaj je kadrovska. Pred kratkim smo pridobili nove sodobne prostore, vedno hujša pa je kadrovska stiska, primanjkuje nam zlasti zdravnikov, zato so obstoječi skupaj s sodelavci čedalje bolj obremenjeni, kar me kot direktorja zdravstvenega doma skrbi in dodatno obremenjuje.

V sedanjih razmerah v zdravstvu je zame najtežje biti prav direktor. Že delo v ambulantah in dežurstva so naporna, še bolj me skrbijo neurejene razmere, s katerimi se srečujemo vodstveni delavci v javnem zdravstvu. Med njihovimi posledicami je tudi pomanjkanje zdravnikov. Z velikimi težavami sestavljamo razpored zdravnikov v ambulantah in za 24-urno dežurstvo, saj smo preobremenjeni, nekateri že na meji izgorelosti.

Bi poudarili še kakšno perečo temo v zdravstvu?

Politika mi je precej odvratna, enako mnogi politiki, seveda pa me zanima predvsem zdravstvena politika. Trenutna ekipa ministrstva za zdravje je verjetno od vseh dosedanjih najbolj aktivna, ampak na žalost ne vedno v pozitivno smer. Razglašajo, kako želijo ohraniti in izboljšati javno zdravstvo, hkrati v javnosti blatijo zdravnike, ki smo med temeljnimi nosilci zdravstva, in sprejemajo nekatere butalske ukrepe, ki škodijo pacientom in javnemu zdravstvu. Primer: z nedavno sprejeto zakonodajo javni zavodi med seboj ne smemo sodelovati, na ta račun smo izgubili ortopedijo v Tržiču in naši pacienti se bodo morali voziti v bolnišnico na Jesenice. Nekatere nerazumne ukrepe deloma že popravljajo, žal pa brez jasne strategije, zdravstveni delavci pa se srečujemo s kupom nepotrebnih težav.

Ste vodilni avtor mednarodnih smernic za reševanje s helikopterjem v gorah in dolgoletni član služb Helikopterske nujne medicinske pomoči (HNMP) in Gorske reševalne službe Slovenije. Kje smo danes?

Obe službi se razvijata, po mnenju zdravnikov predvsem na organizacijskem področju sicer prepočasi, ampak napredujeta. Ob naraščajočem številu intervencij v gorah nam je država končno priznala povečano normativno število gorskih reševalcev, financiranje se je izboljšalo. Pomembno je tudi, da Gorska reševalna zveza Slovenije ohranja zasluženi ugled v naši družbi.

Prizadevamo si, da bi poleg vsakodnevne dežurne ekipe HNMP, ki primarno ni namenjena gorskemu reševanju, dobili tudi ločeno vsakodnevno dežurno helikoptersko ekipo za gorsko reševanje.

Vaše velike strasti so gorništvo, alpinizem in letenje. Kot eden najvplivnejših slovenskih alpinistov ste pomembno zaznamovali razvoj prostega in športnega plezanja, opravili ste več kot pet tisoč vzponov ter sodelovali na številnih himalajskih odpravah, se povzpeli na pet osemtisočakov (Daulagiri, Čo Oju, Šiša Pangma, Gašerbrum 1, Gašerbrum 2), kjer ste dosegali prvenstvene vzpone in smučarske spuste. Od kod vaše navdušenje nad tem? Je to za vas šport ali to dojemate drugače?

Mogoče se sliši vzvišeno, ampak alpinizem imam za več kot šport, čeprav imam tudi vrhunske športne rezultate v alpinizmu. Podobno je z letenjem. Ključne stvari zame so drugje. Filozofija, duhovnost, literatura ... – tega je v alpinizmu in letalstvu več kot v večini drugih dejavnosti.

Naj se vrnem na začetek vprašanja, kako sem se navdušil nad alpinizmom: ne vem in mi je všeč, da ne vem. Dolgo me gore niso kaj dosti zanimale. V osnovni šoli sva se s prijateljem prepirala, kaj je lepše. Njemu so bile najbolj všeč gore, meni slapovi, reke. Obrnilo se je pa tako, da je on postal kajakaš, jaz pa alpinist. Na nezavedni ravni se nam dogaja marsikaj.

Kje so še vaše meje?

Načrtov imam še veliko, seveda niso več tako zahtevni, ker sem za vrhunski alpinizem že prestar. Vsaj kakšen sedemtisočak bi vseeno rad še presmučal, če mi bo zdravje dovoljevalo. Dogovarjam se tudi s kolegi iz srednjeazijskih držav za organizacijo base jumping odprave v Kirgiziji. In še marsikaj.

Verjetno ste se kdaj znašli na robu varnosti?

Pogosto. Če počneš take stvari, se hitro lahko približaš mejam ali jih celo prestopiš. Ključno je, koliko se tega zavedaš in kako takrat ravnaš. Tudi pri zahtevnih gorskih reševanjih se to lahko zgodi. Če se vrneva na začetek, tudi v medicini pogosto delamo na meji izgorelosti, principi so podobni. V medicini gre za meje, ki so dolgotrajne, ko si ves izčrpan od dežuranja, pa ni nikogar, ki bi te potem nadomestil v ambulanti, in moraš npr. delati 24 ur skupaj. Pri base jumpingu pa se vse odvija intenzivno, ko se mejam lahko približaš za sekunde ali minute.

Ste tudi avtor devetih knjig (Korak do sanj: ameriški dnevnik, Nebo nad Afriko: polet z zmajem s Kilimanjara, Na meji: tihotapske in druge mejaške zgodbe od Karavank do Himalaje, pesniška zbirka Iskanje Šambale ...), nazadnje ste v soavtorstvu s Tomom Virkom leta 2024 izdali knjigo Naveza. Kot ste že omenili, je tudi književnost našla pomembno mesto v vašem življenju.

Že od osnovne šole sem rad veliko pisal, bral. Zdaj več pišem, kot berem, razen strokovno literaturo seveda. Žal imam bistveno premalo časa, načrtov za knjige pa ogromno, tudi nekaj že napisanih osnutkov.

Leta 1983 ste s Triglava poleteli v dolino, prvi ste z zmajem jadrali nad vrhovi Mont Blanca in Kilimandžara.

Kot mlad alpinist sem začel leteti z zmajem in seveda sem gorništvo in letenje želel združiti. Moj cilj je bil leteti s čim višjih vrhov. Med prvimi je bil naš domači simbol, oprema takrat pa zelo neprimerna. Zložen zmaj je bil visok 2,5 metra in težak trideset kilogramov, dodatna oprema še več kot pet kilogramov. Na vse vrhove sem to nosil sam, kar je bil že samo po sebi velik izziv.

Na vrh Triglava sem prišel zjutraj, vreme je bilo brezupno – deževno in megleno. Vztrajal sem do večera, saj mi je bilo nepredstavljivo, da bi moral zmaja nesti nazaj v dolino. Ko se je na večer pojavila nekajminutna luknja v megli, sem izkoristil priložnost. Skozi tisti prehod mi je uspelo prileteti do Krme in tam pristati. Vse na račun izjemne motivacije in posledične vztrajnosti.

Ste prejemnik državnih, strokovnih in mednarodnih priznanj. Verjetno pa ga je najlepše dobiti doma?

Malo se šalim, da so to eni redkih pozitivnih znakov staranja, ko se začnejo pojavljati taka priznanja. V marsikaterem smislu je zagotovo to najlepše priznanje, ker gre za domače okolje, v Tržiču živim praktično od rojstva in tudi velik del socialnih stikov imam tukaj. V lokalno okolje pa sem najbolj vpet kot zdravnik. Naša občina je s svojo naravo tudi ena najlepših v Sloveniji, predvsem zato sem tu ostal. Imam se za avtohtonega Tržičana, lokalpatriota v dobrem pomenu besede.

V knjigi Korak do sanj iz leta 1989 ste zapisali: »Cilja ni. Je le vse, kar srečaš, začutiš in spoznaš na poti do cilja.« Kaj je skupna točka vsega, s čimer se ukvarjate?

Raziskovanje. V mladih letih misliš, da raziskuješ svet, z odraščanjem in staranjem pa spoznavaš, da pravzaprav skozi to raziskuješ predvsem sebe. Ključen je odnos, ki ga je težko opredeliti. V mojem primeru je to odnos, ljubezen do narave, do gora in tistega onkraj. Gre za stvari, ki nas presegajo, kjer čutimo, da smo del tega in smo s tem povezani. To najbolj začutim v gorah.