Kdaj je čas za spomine

»Ko se enkrat znajdemo v drugi polovici življenja, se včasih zgodi, da se začnemo malo pogosteje soočati tudi z žalostnimi zgodbami, ki so nas doletele. Za moje so bili delno krivi starši, a jih zdaj, ko so pokojni, niti kriviti več ne morem,« je pripovedovala Tinka.

»V družini smo bili štirje otroci. Že zelo zgodaj smo spoznali, da je večino pameti, ki nam jo je namenil Bog, pobral starejši brat. Ko so leta 1988 v ZDA uvedli dan števila π, je ponosni oče kupil letalski vozovnici, da se je brat lahko pridružil tekmovalcem z vsega sveta, ki so se pomerili v pomnjenju decimalk števila π ter reševanju nalog. Gorazd se je uvrstil med sto najboljših in ta rezultat smo doma proslavljali skoraj mesec dni. Genij je kasneje doktoriral iz kemije.

Imela sem še enega brata, ime mu je bilo Simonček. Bil je duševno prizadet. Zase lahko rečem, da nisem bila nikoli nič posebnega. Po dojemanju znanja bolj podpovprečna kot povprečna. Končala sem srednjo šolo, po njej sem se takoj zaposlila. Ker nisem bila bistroumna kot brat, me je mama določila za svojo pomočnico. To je pomenilo, da je velik del gospodinjskih obveznosti preložila na moja ramena, hkrati pa sem morala skrbeti še za Simončka. Najmlajši smo rekli lepa Brigita. Po videzu je bila zelo podobna francoski igralki Brigitte Bardot. Mama je bila zelo ponosna nanjo. Četudi je bila v šoli med najslabšimi, pa je bila v naši družini ob vsakem praznovanju, ko se je zbralo sorodstvo, v središču pozornosti. V četrtem razredu pa je sledil šok: osnovni šoli ni bila kos, morala je oditi na 'posebno' šolo. Ne spomnim se, da bi mama kdaj prej ali pozneje toliko prejokala, kot je takrat. Je pa res nekaj drugega: če bi se to zgodilo danes, bi dobila kup podpore, od pomoči šolskega svetovalnega delavca do dodatnih ur učenja.

Moram priznati, da sta se ata in mama zelo trudila, da bi nam otrokom nudila čim več in nekako nista delala razlike med nama, ki sva obiskovala redno šolo, ter med Simončkom in Brigito, ki sta gulila šolske klopi na šoli s prilagojenim programom. Je pa bilo za naju s pametnim bratom naporno, saj praktično nisva mogla dihati. Večino obveznosti sva morala opraviti sama, pa še skrbeti za Simončka in Brigito.

A ne bodi vrag! V drugem letniku gimnazije jo je Gorazd pobrisal od doma v internat in se vračal le ob koncu tedna. 'Oprosti, sestrica, moral sem, ker bi me sicer zadušilo,' mi je rekel, ko me je našel v solzah.

V osmem razredu sem čez noč dobila kup dodatnih obveznosti, za povrh pa sem bila obkrožena z nesrečnimi starši ter z bratom in sestro, ki sta postajala vedno bolj divja in zahtevna. Pojavila se je še ena stvar, o kateri ljudje ne govorijo oziroma se delajo, kot da ta sploh ne obstaja. Gre za spolnost. Starši so se obnašali, kot da sta njuna otroka nespolni bitji, pa še zdaleč ni bilo tako! No, spominjam se, da sta se med seboj že zelo majhna pogosto igrala 'mamo in ata', in se pri tem prešerno smejala. Mami je bilo zmeraj nerodno, vlekla ju je narazen, kregala, včasih tudi natepla. Nikakor pa jima ni mogla dopovedati, da tega ne smeta početi.

Prišlo je poletje, ko smo šli prvič na morje brez Gorazda. Četudi sem ga lepo prosila, naj se nam pridruži, ni hotel. Imel je že dekle, pa se mu je zdelo bolj pametno, da se posveča njej, kot da išče po kampu Simončka in Brigito. Že prvi dan je sestra spoznala Bojana, ki je bil od nje starejši najmanj dvajset let. Na morje je prišel s svojimi starši. Tudi on je bil bolj preprostega razmišljanja. S sestro sta se zaljubila v trenutku, ko sta v vrsti v jedilnici prvič trčila skupaj.

Brigito je v njegovi bližini tako razganjalo, da jo je moral imeti oče nenehno na očeh. Ko je čez nekaj dni spoznal, da tako ne bo šlo v nedogled, je dejal: 'Prav, lahko bosta imela spolne odnose, a prej se morata poročiti.' Poroka je bila sklenjena konec septembra istega leta. Zakon še danes deluje, čeprav je od takrat minilo že več kot trideset let. Sta pa brez otrok. Pridejo trenutki, ko je Brigita zelo nasilna, posebno ob polni luni. A jo Bojan na ljubezniv način umiri. To sem že tolikokrat videla na lastne oči, da dobro vem, da v izkazovanju čustev ne igra. Sestra je še zmeraj zelo lepa. Kakšna igra usode! No, Simonček je imel manj sreče. Za nekaj časa je pristal celo v zaporu. Ata in mama sta bila zaradi tega zelo prizadeta, meni pa se je oddahnilo.

Ko je za rešetkami pristal drugič, mi je nekako uspelo, da sem pospravila svoje stvari in odšla od doma. Ni bilo lahko, saj se me je mama na vso moč oklepala. Šele ko sem ji rekla, naj da Simončka v zavod, mi je globoko prizadeta in užaljena obrnila hrbet. Težko življenje je na meni pustilo sledi. Bila sem zamorjena, črnogleda, nezaupljiva do drugih ljudi. Šele pri 35 letih sem spoznala zdajšnjega moža. Da sva skupaj, se lahko zahvaliva le njegovi vztrajnosti. Poročila sva se, a sem imela kar nekaj časa težave v spolnosti. Bala sem se je, pa ne vem, zakaj. Ko sem rojevala, je bil mož ves čas pri meni. Moje prvo vprašanje, ko je držal otroka v naročju, je bilo, ali je z njim vse v redu. To me je grozno skrbelo. Z Gorazdom imava občasne stike, včasih, ko je polna luna, me pokliče Brigita. Starši so pokojni, umrli so mladi. Ni jima bilo lahko v življenju. Bi pa priporočila vsem ljudem, da si dogodke, ki so jih zaznamovali, zapišejo. Včasih se po nepotrebnem obremenjujejo z namišljeno krivdo, a v trenutku, ko si ob zapisih osvežimo spomin, ugotovimo, da smo se, žalibog, znašli le na napačnem kraju ob napačnem času.«

(Konec)