Kdaj prideta mamica in atek?

Postali sva neučakani. Z Marico sva hodili za staro mamo in spraševali: »Ali je danes tisti dan, ko bosta prišla mamica in atek?« Kadar je stari ata stopil v kuhinjo, sva skočili s klopi in ga pocukali za rokav. Še ust nisva odprli, že nama je odgovoril: »Kmalu bosta prišla.« Teta Fani nama je nekega dne predlagala, da ju gremo čakat v Šmidov. Mogoče se bosta pripeljala s kamionom po glavni cesti in tam izstopila. Šle smo skozi Predtrg do glavne ceste in dolgo čakale. Mimo so vozili kamioni, ki so meni pomenili tisto Svobodo, ki mi bo pripeljala najine starše. Vojaki so nam mahali v pozdrav. Midve, ki sva že prehajali v šesto leto, sva z natrganimi travniškimi cvetlicami mahali vojakom. Rože so ovenele, odzvonilo je že poldne in bili sva utrujeni. Morali smo domov, ker je bilo kosilo že kuhano. Počasi sva vlekli utrujene nožice čez Predtrg in jokali. Najine mamice še ni bilo. Dopovedali so nama, da mamica in ati gotovo še nista dobila prostora na tovornjaku, da bi se pripeljala domov. Zato sva nehali tečnariti z najinimi vprašanji.

Nekega lepega dopoldneva, ko sva vsaka v svojem naročju nosili polena iz drvarnice v kuhinjo, sva opazili, kako se s hitrimi koraki približujeta po Beki navzdol moški in ženska. Obe sva ju radovedno pogledali in zavpili: »Mamica, atek!« Polena sva spustili na tla in stekli k njima. Zavrtelo se mi je, ko me je oče najprej visoko dvignil nad glavo in me nežno objel, nato sem zlezla k mamici in se krepko ovila okrog njenega vratu. To snidenje je ostalo za vedno najlepši trenutek mojega otroštva. Bila sem presrečna – to je bila zame svoboda.

Selitev

Mamica nama je povedala, da smo dobili novo stanovanje. Pri starih starših nismo mogli ostati. Doma je bila teta Rezka, pričakovali so tudi strica Franceljna in Miha. Obadva sta prišla domov veliko pozneje kot moja mama in oče.

Dobili smo veliko stanovanje na Kopališki 7; danes je tam zdravstveni dom. Velika hiša z velikim vrtom, v kateri so bile še pred kratkim družine nemških oficirjev, me je navdajala s strahom. Stanovanja so bila že opremljena. Naša dnevna soba je bila opremljena s čudovitim pohištvom. Vse pohištvo je spadalo k »splošnemu ljudskemu premoženju«, kot je rekla mama, in odpeljali so ga s kamioni. V veliko kuhinjo so postavili mamino kuhinjsko pohištvo, ki je bilo spravljeno med vojno pri znancih. Od starih staršev so pripeljali našo spalnico in najino posteljico, ki so jo postavili v posebno sobico. Za dnevno sobo smo dobili manj »nobel« opremo. V otroško sobo so postavili za naju dve beli postelji in dve omari za najine obleke. Svojo otroško posteljico za dvojčke sva že prerasli. A posteljice niso spravili. Mamica nama je rekla, da jo bomo kmalu spet rabili. Nisva vedeli čemu, spraševali pa tudi nisva, saj je bilo okrog naju veliko zanimivega. Iz borne kajžarske hišice so naju postavili v drug, popolnoma nov svet, v katerem sva se dobro znašli. Imeli sva mamico, ki je imela veliko opravkov, in očeta, ki je bil oficir na vojnem odseku na Jesenicah. Skoraj nič ga ni bilo doma. Doma je bil ponavadi ob nedeljah in takrat naju je s svojim motorjem, ki ga je imel že pred vojno, popeljal naokrog. Marica je smela sedeti na sedežu za atom, mene pa je posadil predse na tank za bencin. Ponavadi naju je peljal do Cajhnovega jeza, kjer smo se kopali. Mamica je ostala doma. Imela je veliko dela z urejanjem stanovanja. Včasih nama je bilo dolgčas po Grabnu in predtrških travnikih. Mestno polje je bilo blizu našega doma, toda v polje nisva smeli hoditi, ker je ležalo naokrog veliko eksploziva in je bilo nevarno. Nevarni so bili tudi naši kletni prostori in tja še dolgo nismo smeli. Prvi dan ob prihodu sem opazila skozi kletna okna ljudi; bili so v uniformah. Iz kleti se je vso noč slišalo ječanje. Drugo jutro sem opazila skozi šipo v kleti, da ujetnikov ni več. Odrasli so rekli, da so jih naši vojaki odpeljali na transport. Nisem vedela, kaj to pomeni. Spraševala nisem, ker sem veliko časa porabila za spoznavanje nove okolice.