Kdo pa še ve, da je v Sudanu vojna

Ko se je Jana Lampe spomladi vrnila z obiska v Južnem Sudanu, najmlajši in v mnogih pogledih tudi najrevnejši državi na svetu, je bila pretresena. Ne le zato, ker so se s sodelavci zaradi izjemno zaostrenih razmer morali predčasno vrniti domov. Dotaknile so se je razmere v državi, katere prebivalci so bili kar petdeset let v vojni s Sudanom. Nujno humanitarno pomoč s hrano tam danes potrebuje več kot sedemdeset odstotkov lokalnega prebivalstva. Ogromno, pravi Jana Lampe, je tudi notranje razseljenih ljudi, ki so v desetletjih vojnih konfliktov izgubili tako rekoč vse.

Prvi smo jim pomagali prav Slovenci

Južni Sudan je samostojen od leta 2011 in že kmalu po osamosvojitvi jim je Slovenska karitas pomagala pri odpravi posledic hude suše. »Še danes se spomnijo, da smo bili prvi, ki smo jim pomagali. Morda smo jim lažje kot drugi zato, ker smo majhna država in se zato lažje hitro odzovemo,« razmišlja Jana Lampe.

Trenutno pa v Južnem Sudanu izvajajo triletni humanitarni projekt, ki ga sofinancira ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Z nekaj več kot štiristo tisoč evri pomagajo pri krepitvi odpornosti proti krizam, povezanim tako z vojaškimi konflikti kot podnebnimi spremembami. Gradijo vodnjake, kmetom nudijo znanja, orodje in semena ter možnosti za zagon dejavnosti zunaj negotovega kmetijstva.

»Pomagamo tudi načrtovati, kako bi se lahko kot skupnost v prihodnje lažje spopadali s sušami in poplavami, pri čemer nam kot partner pomaga gorenjsko podjetje GeoCodis. Želimo, da se naša pomoč pozna tudi, ko zaključimo projekt,« je poudarila.

En vodnjak spremeni življenje cele vasi

Skoraj polovica vsega prebivalstva v Južnem Sudanu nima dostopa do pitne vode, predvsem zato, ker ni primerne infrastrukture. S pomočjo Slovenske karitas so v državi zato doslej zgradili pet vodnjakov, kar je ljudem, ki sicer hodijo ure daleč do prve pitne vode, zelo spremenilo življenje.

Prav na jutrišnji praznični dan Slovenska karitas začenja letošnjo akcijo Za srce Afrike. Zbrana sredstva bodo namenili tudi za izgradnjo šestega vodnjaka v Južnem Sudanu. Jana Lampe je prepričana, da bodo zbrali sredstva tudi zanj.

Smo radodaren narod

»Slovenci smo radodaren narod. Ob začetku vojne z Ukrajino smo na prebivalca zbrali dvakrat toliko pomoči kot Nemci. Naša misijonarka iz Burundija ve povedati, da jo ljudje tam ves čas sprašujejo, koliko nas je, Slovencev, ki prispevamo za gradnjo šol in zdravstvenih postaj ... Ko jim razloži, da le dva milijona, največkrat mislijo, da ji številke ne gredo prav dobro ...«

Je pa res, dodaja Jana Lampe, da je odziv boljši, če pomagamo v bližini. »Po poplavah v Bosni smo zbrali ogromno, tudi ko se je začela vojna v Ukrajini. Vojna Gaza je že bolj oddaljena in potres v Mjanmaru še bolj ... A prejemniki pomoči so hvaležni tudi, če nakažemo le nekaj tisočakov. Veseli so solidarnosti in občutka, da niso sami in pozabljeni.«

Svojo hvaležnost izrazijo tudi tako, da pomagajo, ko pomoč potrebujemo mi. »Po poplavah pred dvema letoma je Karitas iz Bosne in Hercegovine za Slovenijo zbrala šestdeset tisoč evrov. Do solz sem bila ganjena, vem, kako težko tam ljudje živijo. In eden od prvih telefonskih klicev, ki sem jih takrat prejela, je bil prav iz Južnega Sudana.«