Kdo te uči voziti? Dagarin!

Škofja Loka – Boštjana Dagarina poznajo vse generacije. Pri njem smo veščine vožnje spoznavali skoraj vsi v naši soseski, od deset let starejših do dvajset let mlajših od mene. Še zdaj se mi zdi zanimivo, ko povprašam kako 18-letnico, kdo je njen inštruktor vožnje, in izstreli: »Dagarin!« Letos tako mineva 35 let, odkar je naš sogovornik začel svoje šofersko znanje predajati bodočim voznikom. »Ko sem bil star dvanajst let, sem že vozil očetovega fička. Ko sem se zaposlil v Jelovici in naredil vozniški izpit, pa sem ves denar zapravil za bencin. Potem mi je mama predlagala, naj grem za inštruktorja, češ tam se boš pa lahko navozil. Res sem naredil tečaj na Ljudski univerzi, potem sem najprej honorarno delal na SKCPŠ, srednji šoli za strojništvo, aprila leta 1990 pa sem se redno zaposlil,« se svojih začetkov v avtošoli spominja Dagarin.

Rad poučuje

»Mi je rekel prijatelj na začetku moje službe, da bi dal vse, da bi imel tako službo kot jaz, saj tako rad to delam … Res je, tudi po 35 letih še vedno rad poučujem, ampak počasi postaja vse bolj naporno. Generacije so postale drugačne. Na začetku so vsi komaj čakali, da gredo vozit. Ko je bil izpit narejen, smo šli kaj popit in pojest, bili so hvaležni, danes se velikokrat zgodi, da moram prositi, da plačajo ure, za katere so ostali dolžni. Nekateri pa so še vedno zelo hvaležni.« Spominja se fanta s šole s prilagojenim programom, ki je bil res neznansko vesel, ko je naredil izpit. »Najprej sem se bal, nisem vedel, kako bo, ampak sem bil tako zelo vesel zanj, ko je opravil izpit. Še zdaj ga srečujem, ko se vozi v službo,« je ponosen na uspehe svojih varovancev. In res je, da naš inštruktor vedno prijazno pomaha, ko se srečujemo na cestah.

Vožnja je opazovanje

Dagarin pove, da se zelo hitro vidi, ali ima bodoči voznik predznanje ali ne. »Nekateri se zelo hitro naučijo, nekateri ne, včasih pa imam občutek, da so dekleta bolj zavzeta in natančna. Imaš pa ljudi, ki se z dvajsetimi prevoženimi urami ne ustavijo pri znaku stop. Vožnja je opazovanje – znakov, talnih označb … Nekateri nimajo načrta v glavi, kako bo šlo skozi križišče, oni razmišljajo, ko je že prepozno. Ne zaznajo potencialnih nevarnosti. Ko recimo vidiš avtobus in prehod za pešce, ti veš, da eden od pešcev lahko stopi nanj – a nekateri bi šli mimo kot raketa,« razloži o svojih opažanjih. A hkrati pove, da je potrpežljiv. »Nisem tak, da bi brutalno zavrl, da bi ga vrglo v šipo. Skušam jim lepo dopovedati, skozi odnos, ki ga vzpostavimo na začetku, skušam biti njihov prijatelj. Zavedam se, da so mi otroci zaupani v učenje, in želim, da imajo prijetno izkušnjo, ne pa take, da se bodo bali voziti. Kdaj pridejo od koga drugega, pri katerem so imeli slabo izkušnjo in jim je pobral vse veselje do vožnje.«

To delo ni »mašina«

»Ko sem začel poučevati, so mi rekli, da moraš biti človek za to, da moraš biti dober človek in da če to želiš delati zaradi denarja, potem raje delaj nekaj drugega,« se začetnih nasvetov spominja Dagarin. »To delo ni 'mašina', ki jo prižgeš, nato osem ur zlagaš komade, jo ob dveh ugasneš in greš domov. Res je, da je včasih naporno, ampak zvečer grem spat in se zjutraj zbudim kot nov. Ko sem v avtu, sem popolnoma predan svojemu delu in poslanstvu.«

Gospa s fičkom

Sogovorniku povem, da poznam ljudi, ki so stari več kot petdeset let, kot tudi tiste, ki so komaj dobro naredili izpit, pa jih je poučeval on. Nasmehne se. »Res je, veliko generacij sem učil, starše, njihove otroke, celo stare starše. Nekoč sem učil gospo Francko, ki je hodila peš z Gabrške Gore do avtobusa. Izpit je delala, ko je bila stara nekaj čez petdeset let. Zelo strah jo je bilo glavne vožnje, pa sem se s članom komisije zmenil, da sploh ni vedela, da je prišel dan njene izpitne vožnje. Usedel se je zraven in ji rekel: 'Gospa, malo se bomo peljali, bomo videli, kako vozite, in če boste dobro, boste morda lahko dobili izpit.' Tisti dan ga je naredila. Gospa je zdaj stara že blizu devetdeset let. Ravno včeraj je njen vnuk naredil izpit in sem ga povprašal o njej. Spomnim se, da je imela fička, mislim, da je delala v Odeji. Skromna, pridna gospa. Neprecenljiv občutek je, ko nekdo, sploh če je starejši, naredi izpit. Tistega veselja, ki se takrat zgodi, denar ne more poplačati,« z navdušenjem razlaga Dagarin.

Plejada avtov

Prvi avto, s katerim je naš sogovornik poučeval veščine vožnje, je bila zastava 128. »Potem smo vozili renault 5, zatem so prišle tri mazde, opel corsa, citroen C3, zdaj že vrsto let vozi toyote yaris​. »Zdaj imam toyoto yaris z rumenimi nalepkami, edina v Loki je rumena,« se namuzne in pove, da z enim avtom v avtošoli lahko prevozijo krepkih nekaj 100.000 kilometrov, z enim nekoč celo 400.000. Pa je kdaj že komu svetoval, da je bolje, da ne naredi izpita? »Neko dekle je imelo za sabo osemdeset ur vožnje, pa smo se na izpitu peljali do Medvod in nazaj z drugo prestavo. Ravno danes sem vozil z dekletom, ki ima dvajset ur, pa bi se lahko ubila na petih križiščih. Mimo znaka stop bi se zapeljala 'na polno', kot da ga ni, okrog pa polno prometa. Takrat se ustaviš, poveš, narišeš kaj, poveš, kakšne bi lahko bile posledice. A včasih preprosto ne gre, zares ni vsak za na cesto.«

Razlike med generacijami

Nove generacije prinašajo nove izzive, tudi v avtošolah. »Otroci so postali malce drugačni, kot so bili včasih. Taki časi so. Mi smo imeli na vasi včasih žogo, plezali smo po drevesih, kosili smo travo. Zdaj pa otroci hodijo na fitnes. Ni mehkobe, tudi fantje, ki obiskujejo poklicne šole, so včasih okorni. Vožnja pa mora biti mehka. Otroci se premalo gibajo. Zavedam se, da imajo v šolah športno vzgojo, nekateri so športniki. Ampak dostikrat nimajo motorike. S telefonom ti naredi, kar hočeš, ko mu daš volan v roke, pa mora zraven misliti, in ko je treba še zamenjati prestavo, je pa že težko. Vožnja pa mora imeti rep in glavo,« razmišlja Dagarin.

Vozi po pravilih

Zase pravi, da vozi po pravilih. »Včasih mi pravijo, da sem počasen, saj res ne vozim hitro. Zdaj imam kombi, prej, ko sem imel motor, sem res malo pritisnil, ampak avto imam pa ves čas tak, ki nikamor ne gre. Pa tudi tako ali tako moram zelo paziti na izpit. Če ga izgubim, sem ob službo. Na splošno nisem človek, ki bi divjal. Zakaj bi hitro vozil, če ni treba? Enkrat so delali test, koliko časa prihraniš, če divjaš. Rezultat je bil, da 15 minut pri vožnji čez celo Slovenijo. Nekaj malega, torej. Ni vredno. Zakaj bi prehiteval kolono in pred semaforjem, če s tem povzročaš nevarnost,« nam za konec našega pogovora da misliti iskrivi sogovornik.