Kjer je volja, tam je pot

Usodnega dne je plezal v tistem delu Stene, ki se po njem imenuje Jugova grapa, v smeri, ki poteka po stebru desno od nje in se po njem imenuje Jugov steber. Okoliščine njegove smrti ne bodo nikoli natančneje poznane, ker je plezal sam, tudi oddaljenih očividcev ni bilo. Našli so ga šele štiri dni po smrti, 15. avgusta, pokopali pa 17. avgusta na pokopališču na Dovjem, pokopal ga je triglavski župnik Jakob Aljaž.

O razpoloženju, v katerem je živel v dneh pred smrtjo, priča osnutek zadnjega pisma, ki ga je pisal svojemu dekletu. V njem beremo, kar sledi. »Danes grem v planine. Kdaj (in ali) se vrnem, je zapisano v usodi in mi je povsem vseeno. Grem s čudno težkim razpoloženjem, kot še nikoli. Sedaj mi ne gre več za vesele pohode, marveč mračen grem tja, kjer sta mir in tišina, kakor da grem iskat usode. Naj pride karkoli, vse sprejmem z mirnim srcem. Nalašč sem vključil v svoj načrt najtežje stene in grebene, kamor si še nihče ni upal. Skoro, da bi v tem trenutku rad, da se stvar konča. Le nekaj me peče … Ah moja uboga mama ... Le njej bi rad prihranil trpljenje …«

Kako je živel

Življenje Klementa Juga je bilo kratko, a intenzivno. »Klement Jug se je rodil v Solkanu, 19. 11. 1898, kot najmlajši od šestih otrok. Starša Anton Klement in mama Karlina Poberaj sta pred tem z dvoletnim delom v Argentini zaslužila dovolj denarja, da sta v domovini odprla manjšo trgovino in na tak način preživljala družino. Po štirih letih ljudske šole je v letih 1910–1915 obiskoval gimnazijo v Gorici, zaradi izbruha vojne pa je višjo dokončal v Ljubljani leta 1919. Med letoma 1917 in 1919 se je za eno leto prostovoljno javil v avstro-ogrsko vojsko in tik pred koncem vojne končal nemško častniško šolo. Akademsko pot je nadaljeval na novoustanovljeni Univerzi v Ljubljani z glavnima predmetoma naravoslovje in filozofija, bil je učenec filozofa Franceta Vebra. Po odmevni, a danes izgubljeni doktorski disertaciji je odklonil vlogo asistenta na univerzi in se z namenom, da bi še naprej napredoval, leta 1923 vpisal na nadaljnje izpopolnjevanje v Padovi in načrtoval nadaljevanje v Pragi in Nemčiji. Med prvomajskimi počitnicami leta 1921 je začel ljubezensko zvezo z Milko Urbančič, ki je takrat delala kot nadomestna učiteljica v Šempetru. Ker sta kasneje živela na različnih krajih, sta si začela dopisovati, vseh pisem pa je do Jugove smrti leta 1924 preko 700, večina je ohranjena. Njuno razmerje se je sicer končalo že nekoliko prej, ko ji je Jug, potem ko je med obiskom na Otlici 10. 5. 1924 opazil, kako se s tamkajšnjo družbo preveč sproščeno vede, prek pisma sporočil, da se ji odreka in je edina možnost ponovne sklenitve v tem, da ona pretrga vse vezi z otliško družbo in se korenito spremeni. Kako naj to stori, ji je napisal v naslednjem pismu, a to ni doseglo želenega učinka, saj se mu Milka ni podredila. Sledilo je le še pismo 17. maja in pa neodposlano, verjetno zadnje pismo v njuni korespondenci. 16. 7. je Jug odšel za mesec dni v planine, pred tem pa soplezalcem poslal točen razpored svojih načrtovanih vzponov. V njem je natančno določil, kdo ga bo v kateri smeri spremljal (med drugimi Kajzelj, Jelinčič, Volkar …) in zapovedal: 'Brez reda ne dosežemo nič velikega. Turo vodim jaz, torej se ravnajte po mojih odločilih!' V tednih, ki so vodili do njegove smrti, je ves čas plezal in nizal vzpone, vedno več tudi samostojnih in zahtevnejših. 11. avgusta se je podal v svojo najtežjo, takrat še ne preplezano smer v zahodnem delu Severne triglavske stene, v kateri je domnevno v najtežjem delu smeri padel sto metrov in se ubil …«

Alpinist in filozof

Jug je bil po stroki filozof, po svoji glavni praktični dejavnosti pa alpinist. O alpinizmu je pisal tako, da je v opise svojih tur vpletel tudi svoje misli med turo in po njej. Eno in drugo, alpinistično početje in refleksija ob njem, je bilo ekstremno. Tudi misel na smrt mu ni bila tuja. »Jug je pogosto napovedoval svojo smrt v gorah, kar je pripomoglo k nekaterim teorijam, da je imel samomorilska nagnjenja. Bil je izjemno samozavesten in je hotel biti v svojih vzponih in dosežkih že takoj med prvimi, alpinizem mu je predstavljal tudi premagovanje strahu pred smrtjo. Njegova tekmovalnost je bila jasna, svoje plezalske motive je kasneje opredeljeval kot 'delo za narod in človeštvo'. Že po svojem prvem vzponu (23. 7. 1922) se je začela oblikovati njegova alpinistična filozofija. O nevarnosti alpinizma je pravil, da 'prav za prav ni v stenah in prepadih, marveč v človeškem subjektivnem razpoloženju samem. Zmage torej, ki jih doseže plezalec, so zmage nad stenami le z ozirom na zmožnosti; v moralnem oziru pa so zmage nad samim seboj! Obvladaj svojo lastno notranjost in hodi, pa boš obvladal tudi 'nevarnosti'!' Najpomembnejši prispevek, ki naj bi ga Klement Jug pridal k slovenskemu alpinizmu, je sprememba takratne mentalitete. Poleti 1921 sta v Turski gori Vladimir Kajzelj in Karleto Tauzher opravljala zelo zahteven prvenstveni vzpon. V zadnjem raztežaju se je Tauzher zaradi Kajzljeve napake pri varovanju ubil in Turistovski klub Skala je bil zaradi tega pod hudim pritiskom javnosti. /…/ Posledično plezalci niso več izvajali tako zahtevnih vzponov in meja dosežkov se ni višala. Leto kasneje je v tako stanje vstopil Jug in vpeljal svojo mentaliteto 'kjer je volja, tam je pot'. Njegovo gonilo, ki ga je preložil tudi na ostale, je bila tekmovalnost in višanje zahtevnosti ter nevarnosti pri plezanju.« (Vir: Wikipedija, geslo Klement Jug)

Postal je mit

Kljub svojemu kratkemu življenju (ni še dopolnil 26 let) je Jug postal legenda, tako v ustnem izročilu kot v literaturi. O njem je pisal tudi njegov prijatelj Vladimir Bartol, ki je pozneje zaslovel kot pisatelj. Drago Jančar je o njem napisal dramo Klementov padec, izdana in uprizorjena je bila leta 1988. Pisatelj Tomo Virk je poskušal Jugov mit razložiti in demistificirati v obsežni razpravi z naslovom Vebrov učenec, izšla je leta 2014 … Jugovo življenje se je razbilo v severni steni Triglava, postalo je mit in ostaja ena največjih slovenskih legend.