Klekljanje je terapija za dušo

Klekljarica Helena Kramar iz Železnikov je na zadnji avgustovski dan dopolnila okroglih devetdeset let, a si vsakdana ne predstavlja brez vihtenja klekljev. Klekljati se je naučila v čipkarski šoli v Železnikih. V ta kraj se je z družino preselila pri svojih sedmih letih, ko so ubežali vojni vihri v Dražgošah. »Bilo nas je šest otrok in starša. Nastanili smo se pri stricu. Oče je še isto leto umrl zaradi raka,« je obujala spomine. Spominja se tudi, kako se je veselila vstopa v čipkarsko šolo. »Glavno osnovo mi je dala učiteljica Marija Novak iz Idrije, prišla je po vojni. Bila je odlična klekljarica, hkrati pa tudi zelo zahtevna učiteljica.«

Po koncu osnovne šole se je Kramarjeva za pet let odpravila na učiteljišče v Ljubljano. »Za klekljanje ni bilo več časa, med počitnicami pa smo gradili hišo. Delali smo na izposojenih njivah, da smo zredili nekaj prašičev in lažje živeli, ker je bilo grozno pomanjkanje. Leta 1953 smo se z mamo preselili v lastno hišo v Logu,« se spominja. Po končanem učiteljišču je bila razredna učiteljica: najprej je tri leta učila v Križah, nato pa vse do upokojitve v Železnikih.

Sčasoma je spet poprijela za kleklje in začela obujati klekljarsko znanje. »Moja mama ni znala klekljati oz. vsaj ne omembe vredno, je pa klekljala tašča in me je spet zamikalo. In sem sedla k njenemu punklju. Včasih je bila zelo vesela. Ona ni preveč rada klekljala. To so bile ženske, ki so včasih morale klekljati za denar.«

Klekljarsko znanje prenašala na mlade

Klekljarsko znanje je Helena Kramar prenašala tudi na mladi rod. Leta 1988 je na pobudo tedanjega vodstva šole ponovno začela poučevati v klekljarskem krožku, vendar je po dveh letih prenehala. »Skupine so bile prevelike in tako ni šlo več naprej.« Nadaljevala je leta 1993, ko je po več kot tridesetih letih prekinitve ponovno oživela čipkarska šola. »Takrat smo imeli manjše skupine, a še vedno s po 30 otroki. So pa deklice imele možnost, da se do 1. novembra odločijo, ali bodo hodile v čipkarsko šolo ali ne. Marsikatera je bila sprva navdušena, ampak ker ni hitro nekaj nastalo, jo je minilo.» V čipkarski šoli je nato poučevala dve leti – vse do pridobitve ustreznega kadra.

Helena Kramar je bila dobrih petdeset let dejavna v Turističnem društvu Železniki, predvsem v klekljarski sekciji. »Ves čas smo klekljale, razstavljale in prodajale čipke. Še vedno rada pomislim na tisti čas. Gonilna sila sekcije so bile Anči Trojar in zdaj že pokojni Mara Demšar in Marinka Gartner.« Od ustanovitve leta 1993 do 2017 je bila stalna udeleženka na društvenih srečanjih Ob punklu se dobimo. »Ko so se začela ta srečanja, je bilo v Železnikih še veliko izredno dobrih klekljaric in se je dalo dobiti ogromno znanja. V tistem času sem najbolj napredovala in sem še danes hvaležna. Uvedba srečanj je bila res dobrodošla,« je poudarila Kramarjeva. Srečanja potekajo še danes. »Če bo možno, se bom še kakšnega udeležila.«

Pod spretnimi prsti Helene Kramar je nastalo ogromno klekljanih mojstrovin, nekaj jih najdemo v zbirki male galerije turističnega društva, pot pa so našle tudi v številne tuje države, med drugim na Švedsko in Kitajsko. Kramarjeva je bila med prvimi, ki so železnikarsko čipko ponesli v hrvaško Lepoglavo, s katero so se Železniki kasneje pobratili, uspešno je sodelovala na številnih klekljarskih tekmovanjih ter na predstavitvah čipke in domače občine doma in v tujini.

Kljub devetdesetim letom Kramarjeva še danes vsak dan kleklja. »Zdaj sicer slabše vidim in klekljam z debelejšim sukancem kot nekoč.« Marsikatero čipko pokloni. Ponosna je na vnukinjo, ki prav tako zna klekljati. »Naučila se je v čipkarski šoli. Jaz klekljam bolj 'po starem', ona 'po novem' in sva potem ugotavljali, kaj je bolje.«

Klekljanje Kramarjevi prinaša številne koristi. Kot je dejala, je koristno za gibljivost rok, vmes lahko premišljuje, se umiri in je tako tudi terapija za dušo. Za naprej si želi predvsem zdravja, da bo lahko še naprej prepletala bele niti. »Zadovoljna sem tudi, da lahko še vedno 'rihtam' samo sebe.«