Klekljanje spomin na mamo

Bi lahko rekli, da vam je bilo klekljanje položeno že v zibko – vaša pokojna mama, legendarna žirovska klekljarica Marica Albreht je bila med drugim zaslužna za ustanovitev Klekljarskega društva Cvetke Žiri?

Verjetno mi je bilo res položeno v zibko. Klekljati sem se učila pri mami v čipkarski šoli, predala mi je ogromno znanja. Potem pa je prišlo obdobje uporništva – mama je želela, da bi šla po njenih stopinjah in bi prevzela poučevanje klekljanja, a sprva o tem nisem hotela nič slišati, saj sem želela postati medicinska sestra. Tako sem končala srednjo zdravstveno šolo in deset let delala v ljubljanskem kliničnem centru. A življenje se je kasneje drugače »zasukalo« – ko sem dobila otroke, sem ugotovila, da je imela mama vendarle prav, in to me je spodbudilo, da sem se vrnila h klekljanju. Takrat je mama že razmišljala o upokojitvi in je upala, da me bo takratni ravnatelj Slobodan Poljanšek sprejel v službo namesto nje. Pristal je pod pogojem, da se v enem letu naučim vseh klekljarskih tehnik, pri čemer me ni smela učiti mama, da ne bi imela »potuhe«, ampak sem morala k Miri Kejžar, da bi preverila, kaj sploh znam. Po enem letu mu je poročala, da sem sposobna učiti klekljanje, in tako me je še za eno leto sprejel v službo. Po mamini upokojitvi je eno leto v Žireh učila učiteljica iz Idrije, kasneje pa se je ravnatelj vseeno odločil zame. Tako sem od leta 1996 učila v čipkarski šoli v Žireh, od tega sem bila tri leta na preizkušnji. Tako da me niso takoj vzeli samo zato, ker sem bila ravno od Marice hčerka, sem se morala kar izkazati.

V Čipkarski šoli Žiri ste tako poučevali klekljanje skoraj trideset – že kaj pogrešate otroški vrvež ob punkljih?

Vedno sem se veselila upokojitve, a zdaj, ko sem v šoli prevzela varstvo vozačev in spet srečujem svoje učence, sem ugotovila, da jih res pogrešam. Šele zdaj sem se zavedela, kako smo uživali pri klekljanju in da sem imela sama »fletna« dekleta: sposobna, vestna, natančna in delavna, zato smo se imeli res dobro in sem zelo hvaležna vsem staršem, ker so jih vpisali v klekljarsko šolo. Seveda je bilo v šoli tudi nekaj fantov, a vedno bolj za vzorec, od deset do petnajst na generacijo.

Kako se spominjate začetkov poučevanja v čipkarski šoli in kaj se je do danes najbolj spremenilo?

Veliko se je spremenilo! V začetku smo imeli recimo samo bele in bež sukance, zdaj uporabljamo sukance najrazličnejših barv. Takrat tudi ni bilo toliko možnosti za sodelovanje na natečajih in tekmovanjih. Prav tako na začetku mojega poučevanja še ni bilo sistema mednarodne barvne skale, ki je olajšal poučevanje. Močno se je v vseh teh letih spremenila tudi uporabnost čipke; včasih je bila čipka všita samo v prtičke, do danes pa se je njena uporabnost precej razširila. Razlika je tudi v tem, da smo včasih vzorce risali vse na roko, danes pa je uveljavljeno tudi računalniško risanje vzorcev. Že leta 2002 sem kupila računalniški program in na mamino prigovarjanje začela otroke učiti risanja vzorcev na računalniku. Mamo so nastali vzorci tako navdušili, da se je odločila, da bodo članice društva Cvetke klekljale po naših vzorcih. Tako je nastalo medgeneracijsko sodelovanje in številne čudovite unikatne čipke.

Ste opazili spremembe tudi pri generacijah, ki so se šolale pri vas?

Zagotovo, včasih so ustvarjali precej večje in natančnejše izdelke, danes pa je vse bolj na hitro, ker jim tudi elektronske naprave odvračajo pozornost.

Žirovska čipkarska šola ima dolgo tradicijo, kmalu bo praznovala 120-letnico. Koliko otrok jo obiskuje danes? Se je ta število skozi leta bistveno spreminjalo?

Ponosna sem, da nam je vsa leta uspelo ohraniti približno enako število učencev, tako da jo letos še vedno obiskuje 130 otrok. Poučevanje je zdaj prevzela Ana Ahlin Janša, učiteljica razrednega pouka, ki pravi, da je zelo vesela, da je sprejela ta izziv.

Klekljanje prav gotovo ni enostavna veščina – kako vam je otroke uspelo navdušiti, da so se usedli za punkelj, saj to zahteva precej potrpežljivosti, vztrajnosti, natančnosti, delavnosti …?

Predvsem je pomembno, da se imajo ob tem »fajn«. Obenem sem morala dobro izbrati vzorce – pri vsakem sem poskušala ugotoviti, kaj ima rad: če so bile to živali, sem izbirala predvsem take vzorce. Pubertetniki pa so morali imeti predvsem družbo. Potem pa so še »biseri«, ki so nadvse željni znanja in se želijo naučiti vseh klekljarskih mojstrovin. Z njimi smo se udeleževali tekmovanj in natečajev. Ampak to so trije, štirje otroci na generacijo. So pa seveda tudi taki, ki hodijo zgolj zaradi družbe, zraven pa še kaj naredijo. Sem morala kar dobro preučiti vsakega otroka, da sem mu približala klekljanje.

Torej je bilo treba obvladati tudi nekaj psiholoških veščin, da ste lahko spoznali, kaj ustreza vsakemu posamezniku?

To je bil prvi nasvet, ki mi ga je dala mama, ko sem začela učiti; torej da moram otroke najprej psihološko oceniti, da bom vedela, kaj želijo.

S čipkami, ki so nastale v šoli, ste sodelovali na številnih tudi mednarodnih natečajih. Ste na katero od priznanj še posebno ponosni oziroma ima za vas poseben pomen?

Kar nekaj čipk se mi je zelo vtisnilo v spomin, med drugim čipka Janka in Metke, pri izdelavi katere je sodelovala tudi moja hčerka in je na tekmovanju v Franciji leta 2001 dosegla drugo mesto. Pa čipka, ki je nastala ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo, s katero so Pia Žakelj, Nina Istenič, Tanja Istenič, Jerneja Poljanšek, Suzana Semič in Mateja Burjek dosegle četrto mesto. Potem sta še čipki iz serije Avtomobili, s katerima sta Tilen Albreht in An Galičič leta 2005 oba dosegla prvo mesto, prav tako v Franciji. Leta 2015 sta Hana Vrhovnik in Klara Laknar s čipko trte dosegli prvo mesto na tekmovanju v Avstraliji, prav tako je prvo mesto za čipko srca prejela Laura Stanovnik na tekmovanju v Ameriki leta 2019. Kasneje smo sodelovali še na precej tekmovanjih in izdelali precej lepih izdelkov, a na žalost za nobenega več nismo prejeli nagrade. V bistvu pa sem ponosna prav na vse svoje učence in je res težko kogarkoli izpostavljati. Vsi, s katerimi smo se udeleževali tekmovanj, so res pravi biseri. Moje poslanstvo pri poučevanju klekljanja pa je letos najlepše zaokrožila Terezija Praznik, ki je junija na Festivalu idrijske čipke, v okviru katerega je potekalo tudi državno tekmovanje v klekljanju za priznanje Ivanke Ferjančič, osvojila zlato priznanje pri idrijskem risu, maja pa je na klekljarskem natečaju v okviru Slovenskih klekljarskih dni dosegla prvo mesto.

Se klekljanja lahko nauči prav vsak?

Verjamem, da lahko, samo voljo je treba imeti in za vsakega moraš najti pravi vzorec.

Kot je bilo že rečeno, pravega klekljarja odlikuje potrpežljivost, vztrajnost, natančnost, pa tudi občutek za lepoto … Bi vi še kaj dodali k temu?

Težko je še kaj dodati, to so res najpomembnejše lastnosti. Seveda pa moraš biti tudi motiviran in ravno zato je tako pomembno, da za vsakega najdeš pravi vzorec.

V preteklosti so po domovih klekljali predvsem za dodaten zaslužek. Kakšni motivi danes ženejo klekljarje, da ohranjate to lepo, a zahtevno obrt?

Zelo različno, pri članicah društva Cvetke vidim, da jim veliko pomeni predvsem druženje, medsebojno sodelovanje pa obenem prinese tudi nove izzive in se tako prek tega vedno lahko naučijo kaj novega. Za nekatere je še danes motiv tudi dodaten zaslužek, spet drugi radi svoje izdelke predstavijo na razstavah in jim to pomeni potrditev njihovega ustvarjanja. Mnogi pa priznajo, da je klekljanje zanje tudi sprostitev in celo terapija, ko se znajdejo v duševni stiski. Pomirjujoč je že zvok klekljev.

Kaj vam osebno pomeni klekljanje?

Spomin na mamo. Veliko sva klekljali tudi skupaj, včasih pa je samo ona klekljala, jaz pa sem zraven pila kavo. Mama se namreč nikoli ni naveličala klekljanja, včasih je klekljala tudi vso noč.

Čipka danes ni le del tradicije, vse pogosteje najde svoje mesto tudi v modi, oblikovanju, vizualni umetnosti, arhitekturi, kot dekoracija celo v kulinariki … Ali po vašem tudi to pripomore, da bo klekljanje ostalo aktualno tudi v prihodnje?

Zagotovo, tudi v tujini se klekljanje razvija v tej smeri. Nekateri sicer še vedno ohranjajo tradicionalno čipko, drugi pa dodajajo tudi abstraktne elemente, saj je treba slediti sodobnemu času. Tudi moja naslednica v čipkarski šoli Ana Ahlin Janša ima malce drugačen pristop h klekljanju kot jaz, saj je mlajša in ima drug pogled na svet.

Torej se ni bati, da bi čipkarska šola v Žireh zamrla?

Verjamem, da ne bo, saj se mi zdi, da je to naše poslanstvo.

Verjamete torej, da čipke ne bo doletela enaka usoda, kot se je zgodilo s čevljarstvom v Žireh?

Upam, da ne. Ker sem precej verna, tudi v svojih molitvah vedno prosim Boga, da ohrani klekljarstvo. Do zdaj me je vedno uslišal. (smeh)