Knjigo tokrat navdihnila Lučka

»Tako kot že za mojo četrto knjigo iz zbirke Ogenj, rit in kače niso za igrače so tudi za peto knjigo zgodbe prišle nepričakovano – četrta je nastala zaradi kovida, peta pa zaradi Lučke,« je pojasnila Milena Miklavčič. Lučka je starejša gospa, ki je v Žireh iskala svoje korenine in prek tega je prišla v stik tudi z Mileno Miklavčič. »Skozi pogovor se je izkazalo, da je zelo zanimiva gospa, saj se je vse življenje ukvarjala s 'šloganjem'.« Vedeževanje je »podedovala« po svoji babici, ki je bila ciganske krvi. »Zavestno je poudarjala ciganske, ne romske – ker je bila iz rodu tistih ljudi, ki so včasih hodili od hiše do hiše in so moški popravljali stvari pri hišah, ženske pa prerokovale.« Tako se je tudi Lučka preživljala z vedeževanjem in ob tem nekatera zanimiva pričevanja tudi zapisovala. »Za knjigo sem pripravila izbor najbolj zanimivih Lučkinih zgodb, skupaj jih je okrog petdeset, v drugem delu knjige pa je še približno toliko zgodb drugih ljudi, tako da jih je skupaj 108.«

Lučkine zgodbe so jo zlasti pritegnile, je pojasnila Milena Miklavčič, ker je pripadala tako imenovani rdeči buržoaziji, saj je odraščala v družini, ki je imela po drugi svetovni vojni vse danosti za prijetno in udobno življenje. »Na voljo so imeli veliko več kot drugi v petdesetih letih prejšnjega stoletja, kar podre takratni mit o enakosti in enakopravnosti.« Lučka svoje zgodbe pripoveduje brez dlake na jeziku, a brez kakršnihkoli moralnih sodb. »Zanimivo je, koliko ljudi ob vseh znanstvenih dognanjih tudi v 21. stoletju še vedno verjame vedeževalcem, zvezdam, horoskopu ... Najbrž je to neke vrste pobeg od težav resničnega življenja, saj se nadejajo, da jim bo vedeževalka pokazala luč na koncu tunela.« Prav zato so po mnenju Milene Miklavčič tako priljubljene tudi knjige o duhovnosti. »Ljudje iščejo izhode iz težav, kjer jih ne bi smeli, vsak jih lahko reši samo sam pri sebi.«

Iz drugega dela knjige pa je Milena Miklavčič med drugim omenila zgodbo ženske, ki je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja rodila v ljubljanski porodnišnici. Otroka, ki naj bi zbolel za zlatenico, so ji odvzeli, da bi ga pozdravili, a so ji ga vrnili telesno in umsko pohabljenega. »Nikoli ni izvedela, kaj so počeli z njim.« Svojo zgodbo ji je zaupala tudi ženska, ki je šele pri sedemdesetih letih izvedela, da je njena prava mama pravzaprav njena teta. »Njena prava mama je namreč pri dvanajstih letih zanosila s svakom in so se na ta način odločili prikriti družinsko sramoto.« Milena Miklavčič je prepričana, da ji ljudje svoje zgodbe zaupajo iz potrebe po »osvoboditvi« od skrivnosti in s tem povezanih travm, ki so jih dolga leta tiščali v sebi. »Pregovor 'Molk je zlato' nas uničuje, mnogo ljudi svoje najgloblje skrivnosti še vedno odnese s seboj v grob.« ​V knjigi je objavila še okrog 15 ljubezenskih pisem fanta svojemu dekletu. »V vseh teh letih so mi namreč ženske v hrambo zaupale tudi precej pisem, ki so jih skrivale celo pred svojci.« Četudi se namreč niso poročile s pisci teh pisem, so v njih našle tolažbo v težkih trenutkih, je prepričana Milena Miklavčič. »Iz pisem je razvidno bogastvo jezika teh moških; pisma so izjemno lepa, celo poetična.«

Njena nova knjiga je tako še ena v sklopu knjig, ki jih uvrščajo pod občansko znanost, saj iz osebnih izpovedi ljudi tudi stroka lahko dobi marsikatero uporabno informacijo. »Lahko pa so v pomoč tudi samim bralcem, saj se iz stranpoti, ki so jih ubirali drugi ljudje, lahko naučiš, da sam ne delaš enakih napak.« Zato, pravi Milana Miklavčič, se ne bo ustavila in bo še naprej predano zbirala zgodbe.