Knjižica, ki je odpirala vsa vrata

Ko se je Jakob vrnil domov, se ni utegnil niti preobleči, in že je moral v hlev, kjer se je porajal teliček. Malo je bil že iz kondicije za takšno pomoč, a je bil vseeno vesel, ko je šlo vse po sreči.

Potem pa je nadaljeval svojo pripoved: »Sestra se je v moji odsotnosti poročila. S svakom, ki je bil iz zelo verne družine, si nisva bila kaj prida všeč. Ko je izvedel, da sem se včlanil v ZK, pa z menoj več kot trideset let ni govoril, razen če je bilo nujno treba. Je pa vseeno naredil, sestri na ljubo, dobro delo: v tovarni, kjer so predelovali živalske kože, je zlobiral, da so me zaposlili. Takrat še nismo vedeli, kako smrtno nevarno je bilo to delo za ljudi, saj je vključevalo uporabo zelo škodljivih kemikalij. Dolgotrajna izpostavljenost, sploh ker smo bili največkrat tudi brez ustrezne zaščitne opreme, kdaj pa kdaj tudi zaradi lastne malomarnosti, je pri sodelavcih povzročala dihalne težave, ekceme, kronične pljučne težave. Tudi postopki strojenja kož, ki so bili težaško delo, so povzročali težke poškodbe hrbtenice, sklepov in mišic. Poleg tega smo bili v stalnem stiku z vodo, kar tudi ni bilo prijetno, zlasti zaradi revme. Včasih sem moral delati za tri, saj je bilo veliko bolniških odsotnosti. Nekoč sem se, milo rečeno, sredi dela zrušil na tla in omedlel. Ker nisem in nisem prišel k sebi, je oddelkovodja zelo nerad poklical rešilni avto, ki me je odpeljal v bolnišnico. Tam so odkrili kronično podhranjenost in začetke tuberkuloze. Zdravnik, ki sicer ni bil slovenskega rodu, mi je vrnitev na staro delovno mesto odločno odsvetoval. Zdravljenje je trajalo dolgo, skoraj leto dni. Ko sem se vrnil domov, mi je predpisal počitek, dobro hrano in svež zrak. Mislil sem, da bom crknil od smeha, ko sem to prebral.

Sestra je v tem času rodila že drugega otroka. Rad bi mu šel za botra, pa zaradi rdeče knjižice nisem mogel iti. Na kontrolnem pregledu čez tri mesece sem v čakalnici ujel na ušesa, da na občini iščejo kurirja. Takoj sem šel tja in se prijavil. Uradnica v črni halji, ki je sedela za pultom, me je zaničljivo premerila od nog do glave, potem pa je siknila: 'Prednost imajo člani ZK, kar pa vi niste!' Malo sem se namuznil in ji rekel, da sem. No, po spletu srečnih naključij sem bil kasneje tudi sprejet. Bil sem zadolžen za dostavo pošte, uradnih dokumentov in tudi sporočil, ki sem jih moral dostavljati točno določenim osebam. Moral sem podpisati 'strogo zaupno molčečnost'. Sam občinski tajnik mi je povedal, da od mene pričakujejo zanesljivost, organiziranost in fizično vzdržljivost, saj sem na kolesu preživel več ur na dan. No, danes lahko povem, da sem imel še nekaj drugih nalog, ki pa niso bile v opisu delovnih nalog: moral sem skrbeti, da je bilo v tajnikovi pisarni zmeraj dovolj alkohola. Prenašal sem ljubezenska pisma k nekaterim ženskam, ki so jih imeli nadrejeni za svoje ljubice. Če želite, vam povem, kaj vse se je dogajalo v občinskih prostorih.«

Ko sem vneto prikimala, je nadaljeval: »Hitrost pri delu na naši občini ni bila ne vrlina ne vrednota. Odloži na jutri, kar se ti ne ljubi postoriti danes, je bil moto marsikoga, ki je v delovnem času dremal v svoji pisarni. Uradniki so izdajali osebne dokumente, vodili matične knjige, pripravljali so gradiva za seje, zapisnike in odloke, ki so jih sprejemali občinski funkcionarji. Organizirali so javne razprave ali zborovanja občanov. Imeli smo enega, ki je bil nenehno 'pod gasom', njegova naloga pa je bila, da je organiziral proslave ob državnih praznikih, na primer ob dnevu republike oz. za 29. november, zadolžen pa je bil tudi za delovanje kulturnih društev. Oživel pa je – in to dobesedno – le v času pred osmim marcem. Če kdaj, so se ga občinske uradnice takrat napile in potem je imel lahko delo, ko je kakšno od njih spravil v svojo pisarno. Zgodilo se je, da so zaradi smrti enega od jugoslovanskih politikov praznovali malo manj hrupno, tudi domov so odšli že kmalu po obilni malici. Moja naloga je bila, da sem po pisarnah pogasnil luči in preveril, da so bila vratca v 'kafnih' pečeh (to so bile tiste visoke, zelene peči) zaprta. Bogvarij, da bi kakšna žerjavica padla na parket – lahko bi prišlo do požara. Kar naenkrat pa sem zaslišal jok in cviljenje iz 'kulturnikove' pisarne. Postal sem pred vrati in poslušal. Ženski glas je rotil in prosil: 'Daj, nehaj že, saj vidiš, da se ti ne dvigne.' Njegov pa je vztrajal, da se bo, če bo dala mir in utihnila. Malo sem se namuznil, potem pa sem potrkal. V trenutku so glasovi potihnili, ven pa ni bilo nikogar. A sem se skril za straniščna vrata, ker me je zanimalo, katera je bila tako dobrega srca. Čez kakšnih petnajst minut se je iz pisarne prikazala tovarišica, poročena ženska, kar spodobna in cenjena. Kaj si je obetala od tega, da mu je 'dala', mi še danes ni jasno.

Je pa imel tudi župan svojo računico. V pisarni je na vidnem mestu stal zelo lep kavč, ki so ga morale čistilke sem in tja tudi očistiti. Koliko žensk je tam pustilo svoje sramne dlake? Ko so ob osamosvojitvi zamenjali župana, so na smetišče odpeljali tudi 'kronski dokaz' njegovih postranskih dejavnosti.

No, če po pravici povem, bi tudi jaz rad kdaj kakšno 'kresnil', a sem se bal posledic. Žal je moja telesna višina ženske odbijala. Ena mi je nekoč, na neki zabavi, odkrito povedala, da se me bojijo, ker menijo, da je tudi 'tista stvar' pri meni nadpovprečne velikosti. Pa ni. Vse je v mejah normale.

(Se nadaljuje)