Ko besedo pobarvaš, postane živa

»Včasih je bilo dovolj, da si se postavil na vse štiri in zalajal kot pes, pa so se ljudje že smejali. Če se je moški oblekel v žensko, je to že samo po sebi sprožilo salve smeha. Danes pa je drugače – občinstvo pričakuje več. Želi si vsebine, globine in pristnosti, ki presegajo zgolj površinsko zabavo,« pravi Lojze Ropret, vsestranski gledališki ustvarjalec, ki več kot štiri desetletja vztraja na odru in vedno znova išče način, kako gledalca doseči ne le skozi besedo, temveč skozi občutek in iskrenost igre. V tem času je sodeloval z vrsto kulturnih društev in gledališč, ustvaril več kot trideset vlog in se kalil pod taktirko številnih profesionalnih režiserjev. Znanje je nadgrajeval na seminarjih Zveze kulturnih organizacij ter pod vodstvom priznanih mentorjev, kot so Alenka Bole Vrabec, Matija Milčinski, Pavle Ravnohrib in lektor Ludvik Kaluža.

Od nekdaj mu je blizu poezija, zato ni nenavadno, da se je že v osnovni šoli pridružil recitatorskemu krožku, kjer jih je učiteljica slovenščine podučila, da biti recitator ni le učenje poezije na pamet. »Danes razumem, kaj pomenijo njene besede, da moraš pesem pobarvati. Za vsako izrečeno besedo mora stati pomen, le tako lahko resnično oživi in se z močjo govora približa ljudem,« je dejal. Njegova gledališka odisejada se je začela v Kulturnem društvu Bohinjska Bela, kjer je leta 1983 prvič stopil na oder v predstavi Tripče de Utolče. »Lepa ptička golobička, kam te žene stran od mene, čakaj malo, dekle zalo,« se še danes dobro spominja dela besedila, ki ga je tistega leta kot dubrovniški plemič izrekel na odru.

Z njim potoval cel svet

Udejstvoval se je v Kulturnem društvu Rudija Jedretiča Ribno, kjer je stkal prijateljstvo s pokojnim Radom Mužanom, ustanoviteljem Kulturnega društva igralska skupina viteza Gašperja Lambergarja, ki nastopa na Blejskem gradu. Tam je bila Ropretu med drugim zaupana vloga Tončka iz komedije Matiček se ženi – nerodneža, ki se vedno znova znajde na nepravem mestu in na počitnicah pri grofu, kjer povzroča težave, zato ga ta nenehno pošilja nazaj v Ljubljano k stricu. »Ta vloga mi je med bolj pisanimi na kožo. Tonček je namreč svobodnjak, ki mu gre pogled za vsakim ženskim krilom. Včasih divja po gozdu, kričeč 'Ljubim te, ljubim te!', pa sploh ne ve, komu,« je pristavil Ropret.

Pod okriljem Kulturno-umetniškega društva Triglav Srednja vas v Bohinju je režiral svojo prvo predstavo Komisija za samomore, doslej pa je na oder postavil že dvanajst predstav na Bohinjski Beli in v Ribnem. Zadnji štirje so bili muzikali v okviru KD Bohinjska Bela, pri katerih je bil avtor priredb besedila in glasbe Franc Podjed. Aktiven je bil v Bohinjski Bistrici, kjer je sodeloval v predstavitvi pesniške zbirke Marije Mencinger, odzval pa se je tudi na povabilo režiserja Petra Militareva in nastopil v treh predstavah pri Kulturno-umetniškem društvu Pirniče.

Leta 1998 je prvič nastopil v Gledališču Toneta Čufarja na Jesenicah v predstavi Krojač za dame, hkrati je nadomeščal vlogo v Županovi Micki in isti čas to isto predstavo režiral na Bohinjski Beli. Prehod z vaškega odra na oder polprofesionalnega gledališča je bil zanj pomemben mejnik. »Ta vzpon se mi je zdel nekaj izjemno imenitnega. Ko sem se peljal z vlakom na Jesenice, sem imel občutek, da z menoj potuje ves svet – in jaz z njim.«

Vrhunec svoje gledališke poti Lojze Ropret povezuje s predstavo Ogenj iz Andaluzije, ki so jo ustvarili na Jesenicah v sodelovanju z režiserjem Sergejem Verčem. »Izbrali so me za ples flamenka v koreografiji Janeza Mejača, kar je bil zame velik izziv. Rado Mužan, ki je imel glavno vlogo in se je takrat poslavljal z odra Gledališča Toneta Čufarja, je igral nekaj, kar nikoli dotlej ni bil – moškega, ki se zaljubi. Ta predstava mi je ostala globoko v spominu. Bila je drugačna, intenzivna – in jaz sem bil njen del.«

Od Prešerna do Riklija

Ni 8. februarja, da Lojze Ropret ne bi oblekel prešernovske suknje in stal v Vrbi, tam, kjer se je začela pesnikova pot. »S Tončkom sem večkrat nastopal na praznovanjih okroglih jubilejev in ravno na enem od njih mi je nekdo nekoč rekel, da se za Prešernov dan v Vrbi zbere veliko ljudi. Povabil me je, naj recitiram. Bil sem takoj za.« V Vrbi je prvič nastopil leta 2002 z monopredstavo Povodni mož, v kateri je Urška lutka, ki so jo izdelali v vrtcu v Bohinjski Bistrici. »Ta lutka še danes spremlja moje nastope,« je dodal. Že leto kasneje je stopil v vlogo Franceta Prešerna in v njej skupaj z Marušo Stres vztrajal vsako leto do izbruha epidemije ter se po triletnem premoru znova vrnil.

Ropret ni samo Prešeren, temveč tudi Arnold Rikli. Zanimivo je, da sta si po videzu celo nekoliko podobna. Riklija je prvič upodobil ob Riklijevih dnevih na Bledu, takrat pod okriljem Gledališča Toneta Čufarja Jesenice, zadnja leta pa se redno preobleče v pionirja naravnega zdravljenja in začetnika atmosferske znanosti ob različnih priložnostih. Z vlogo je prišlo tudi razumevanje Riklijevih načel, ki so Ropretu blizu. Z njimi in Riklijevim življenjem se je seznanil v knjigi Po sledeh Arnolda Riklija avtorja Vojka Zavodnika. »Rikli je imel karizmo. Govoril je o zdravi prehrani, gibanju, naravi. Temelji so preprosti. Če rastlina potrebuje zrak, vodo in svetlobo, jih potrebujemo tudi druga živa bitja, tako živali kot ljudje. Današnji človek ima dostop do obilja, a pogosto tudi do preobilja. Rikli pa je vedel, da če se držiš ravnovesja, lahko dosežeš zdravje. To vselej povem, ko obujem njegove čevlje.«

Igranje Riklija ga je pripeljalo tudi pred kamero – v dokumentarnem filmu, katerega avtorica in režiserka je bila Amalija Jelen Mikša. »Do tega sodelovanja je prišlo zelo na hitro. Če bi vedel prej, bi si šel vsaj brke kupit,« se je pošalil. Zaradi te vloge je večkrat potoval v Švico v Riklijev rojstni kraj in enkrat celo v Porto na Portugalskem.

Aplavz pove največ

Čeprav se je v gledališču uveljavil kot izkušen igralec in režiser ter si ustavil ime, kot pravi, brez načrtov in visokoletečih ambicij, nikoli ni resno razmišljal o profesionalni igralski karieri. »Slovenija je majhen prostor, težko je priti skozi sito. Vsaka predstava je projekt zase – zgodba, ki se rodi, zraste in zaključi.« Ko je predstava postavljena, se po Ropretovih besedah delo režiserja konča, a ne brez napora. »Proti koncu si tako vpet v proces, da izgubiš distanco. Tudi če si kot režiser oko gledalca, v finalni fazi skoraj ne moreš več objektivno oceniti, kako dobra je predstava. Takrat je prepuščena občinstvu.«

Prav občinstvo mu ostaja najpomembnejše merilo kakovosti. »Vedno se vprašam, ko gledam predstavo drugih, ali bi jo šel še enkrat gledat. Ko opazujem svojo predstavo, je aplavz občinstva na koncu tisti, ki pove največ.« Dvomi so zanj del ustvarjalnega procesa, zdrava samorefleksija, ki ohranja iskrenost. »Na končano delo je sicer lahko biti pameten, a vsaka kritika je dobrodošla. Pomaga ti ostati na realnih tleh, da v starejših letih ne zrasteš za dodatnih dvajset centimetrov.«

Boj proti globalizaciji

Lojze Ropret gledališče razume kot boj proti globalizaciji. »Tisti, ki sodelujemo, se moramo srečati vsaj štiridesetkrat, ne po telefonu, ne prek zaslonov, ampak iz oči v oči. Vsaka vaja je stik. In to je danes dragoceno.« V času, ko komunikacija pogosto poteka digitalno, gledališče zahteva nekaj povsem drugega: čas, prisotnost, potrpežljivost in poslušanje. »Ko prideš od prve vaje do premiere, ko vidiš žar na obrazih igralcev, to je največja nagrada za režiserja,« pravi Ropret, ki pri ustvarjanju predstave v ospredje postavlja igralca. »Vsak lik igralec oblikuje sam. Režiser ga le usmerja, ga vodi, išče z njim. Tako kot moraš pobarvati pesem, moraš začutiti tudi lik. Le tako pride do src gledalcev.«

Kljub temu da gledališče danes ni več takšno, kot je bilo pred štiridesetimi leti, vmes je vstopila tehnologija, pa je po Ropretovem mnenju vendarle ohranilo eno – živost. »Ravno zaradi živosti ima gledališče danes morda še večji pomen kot nekoč – ker vrača človeka k človeku.«