Ko bi vam lahko vse povedal …

Filip mi je med pogovorom večkrat povedal, da prevroča čustva zameglijo glavo, zato ljudje, ki so zaljubljeni, in tudi tisti, ki zelo sovražijo, ne vedo, kaj govorijo.

»Tudi v pijanosti reče človek marsikaj, česar sicer ne bi!« je dodal, preden sva se ponovno vrnila k njegovi zgodbi.

»Z ženo sva kot 'tovariša', kar dobro orala. Vedela sva, da nisva zaljubljena drug v drugega, da sva se poročila zgolj zaradi interesov in višje sile. Mama je imela še naprej vso komando pri hiši, a se nanjo več kot toliko nisva ozirala, naredila sva po svoje, če sva le mogla. Vem pa, da je najina složnost šla mami zelo na živce. Bila je prepričana, da naju bo lažje imela pod komando, če se bova kregala. Anica je bila zelo dobra kuharica, omislila sva si 'catering', ko ta način postrežbe še ni bil splošno uveljavljen. V naši vasi so obnovili hišo znanega pisatelja, pogosto so prihajali na oglede tudi osnovnošolci in srednješolci. S skrbnico hiše smo se dogovorili, da se potem ustavijo še pri nas, kjer smo jim za majhen denar postregli malico in malinovec. Pozimi sva z ženo poskrbela za smučarske tekače in sankače, poleti za kolesarje. Spominjam se družbe, ki se je pred hišo ustavila s kombijem. Vprašali so me, kje bi se lahko do sitega najedli endivije s krompirjem in ocvirki. Odgovoril sem jim, da lahko kar pri nas, če bodo kakšno uro počakali. Bolj zadovoljnih gostov nisva imela ne prej ne pozneje. V našem kozolcu se je poročilo precej parov, ki jim je bilo všeč kmečko okolje. Četudi sva z ženo delala vso noč pa še naslednji dan, preden so svati odšli domov, je bilo še zmeraj bolje plačano kot moje garanje v kamnolomu. Tam sem pa res večkrat skoraj izpustil dušo! Kramp, lopata, klini in macola so bili naše osnovno orodje. Pa seveda tudi dinamit, s katerim smo razstreljevali kamnite gmote. Še dobro, da ob vsem prahu, ki sem ga 'požrl', nisem zbolel na pljučih. Mnogi so!

Morje sem prvič videl, ko sem bil star 45 let. Z Anico sva se prijavila na izlet, ki so ga organizirale kmečke žene. Odpeljali smo se v Kraljevico, zakaj ravno tja, vam ne znam povedati. Plavati nisva znala, zato sva posedala na skalah. O, kako je naju opeklo sonce! Žena je dobila celo vročino, tako da je sklenila, da na morje ne gre več!

Potem se je zgodilo nemogoče. Domov se je vrnil oče, in to z dvema otrokoma. Ju je pri svojih letih res sam zaplodil?! Ženska, s katero se je zapletel, ga je postavila pred vrata in si omislila mlajšega. Še danes ga vidim, kako ponižno je padel pred mamo na kolena in jo prosil za usmiljenje. Star je bil že skoraj sedemdeset let, otroka sta bila v nižjih razredih osnovne šole. Skrb zanju je padla na Aničina ramena, kajti mama ni hotela niti slišati, da bi za očeta mignila s prstom.

Oto in Jakob sta bila zelo ustrahovana, polna modric, ponoči sta močila posteljo. Z ženo sva imela dve levi roki, sanjalo se nama ni, kako naj z njima ravnava, da ne bosta kot dva preplašena vrabca sedela za pečjo. Ni bilo lahko. Izkazalo se je še, da je tista ženska pretepla tudi očeta. To mi je pa dvignilo tlak! Kako je mogla?! Šele ko sem to izvedel, sem začel malo spraševati naokoli. Res je bila prava lisica! Bilo je kar nekaj moških, ki jih je omrežila! Ko jim je pobrala, kar so imeli, jih je, podobno kot očeta, vrgla čez prag. Ali je oče klonil zaradi sramote, ki si jo je nakopal na glavo, ali se je mama do njega obnašala preveč surovo, ne vem. Nekega jutra smo ga našli obešenega v hlevu. Kropit ga je prišla tudi njegova priležnica. Predstavljate si, kako smo zijali vanjo, saj je imela na glavi črn klobuk s širokimi krajci. Svojih fantov, ki so se stiskali k Anici, niti pogledala ni, mrha!

Ni se bilo lahko navezati na tuja otroka, sploh po tem, ko so nas ljudje prepričevali, da nista naša, da ju je verjetno zaplodil nekdo drug. Pamet nama je govorila eno, srce pa drugo. Za oba izgubljenca sva se zelo zavzela, vsak na svoj način. Žena ju je posvojila z dušo in srcem, jaz bolj po pameti. Želel sem ju naučiti delati, da ne bi postopala po hiši in se učila nepotrebnih lumparij.

Med seboj sva se še bolj odtujila. Tudi spala nisva več v isti postelji. Ljubezen (seks) sem si poiskal drugje, očitno sem imel očetove gene. A od vsake sem se vrnil domov, pazil sem tudi, da sem za posteljne zadeve zmeraj plačal, za kakšne dodatne prošnje pa sem bil na obe ušesi gluh.

Ena od ljubic mi je pa v zameno, ker sem jo tolažil, naredila veliko uslugo: v naši vasi smo postavili bencinsko črpalko, za kar so mi bili ljudje zelo hvaležni. S pomočjo neke druge sem tudi dosegel, da smo dobili knjižnico, resda manjšo, a vseeno. Posinovljenec Jakob je zelo rad bral, pa sem mu hotel ustreči. Ker se tajnik KS ni več hotel ukvarjati z organizacijo dedka Mraza, je ta zadolžitev padla na moja ramena.

Vmes smo pokopali tudi mamo. Vse do zadnjega nas je komandirala. Nerad priznam, a njeno nenehno sitnarjenje še danes zelo pogrešam.

Leta so minevala, najina posinovljenca sta odrasla, Jakob se je odločil, da bo ostal doma, in če bo treba, skrbel zame. Njegov brat se je poročil v sosednjo vas. Anica je zadnja leta življenja preživela v domu. Tam sem spoznal svojo zadnjo prijateljico, ki me je nagovorila, da sem si, prvič v življenju, kupil nov avto. Žena je bila še ob slovesu prepričana, da sem to storil zaradi nje.«

(Konec)