Ko bo vojne konec

Razstava obiskovalcem ne ponuja zgolj pregleda ključnih zgodovinskih dogodkov, temveč poskuša s pomočjo fotografskega in arhivskega gradiva, zgodb posameznikov in različnih zgodovinskih drobcev zarisati celovito podobo vojnega vsakdana, odporništva, nasilja okupacije, solidarnosti in prelomnih trenutkov ob osvoboditvi.

Kustos razstave Žan Škrjanec poudarja, da so se pri pripravi razstave zavedeli, kako slabo raziskano je obdobje druge svetovne vojne na območju Tržiča. »Medtem ko je taborišče na Ljubelju in povezava z Mauthausnom razmeroma dobro raziskana, pa dogajanje v samem Tržiču ostaja v veliki meri neobdelano. Obstaja nekaj knjižic, industrija je delno popisana, toda celovite obravnave ni. To je bilo zahtevno izhodišče – fotografskega gradiva imamo veliko, toda povezati vse to v enotno pripoved je bil velik izziv,« je pojasnil.

Od okupacije do razkroja vsakdanjega življenja

Razstava je razdeljena na več tematskih sklopov, ki obiskovalca vodijo od okupacije Tržiča aprila 1941, ko so v mesto vkorakale nemške enote, do zaključka vojne leta 1945. Prikazan je razkroj vsakdanjega življenja, ki je sledil prihodu okupatorja: slovenske šole so bile ukinjene, duhovniki izgnani, vsi javni napisi zamenjani z nemškimi. Tržič je bil preimenovan v Neumarktl. »Tržič je bil pred vojno eno najbolj industrijsko razvitih območij na Slovenskem,« pojasnjuje Škrjanec. V mestu so obratovale številne tovarne: poleg dveh največjih, Peka in BPT, še usnjarska zadruga Runo, tovarna lepenke ter tovarna kos in srpov, predhodnica povojnega Tokosa. »Ta podjetja so v času vojne pogosto delovala pod prisilo, hkrati pa so se v nekaterih primerih zgodile oblike tihih sabotaž ali pa celo sodelovanja z odporom,« pravi Škrjanec. Del razstave je posvečen tudi koncentracijskemu taborišču na Ljubelju – podružnici Mauthausna –, kjer so interniranci gradili predor Ljubelj. Obiskovalce razstava sooči s pogumnimi dejanji solidarnosti, s katerimi so posamezniki iz Tržiča tvegali vse, da bi pomagali. Med njimi sta zagotovo najpomembnejša Mici Mally in Janko Tišler.

Zadnji dnevi vojne

Proti koncu vojne je Tržič postal pomembna tranzitna točka množičnega umika nemških vojaških enot, domobrancev in civilistov iz Gorenjske proti Koroški. V začetku maja 1945 so čez Ljubelj bežale dolge kolone, v katerih so bili vojaki, pripadniki pomožnih enot, civilisti, ženske in otroci. Ljubelj je v teh dneh postal simbol dveh nasprotnih realnosti – za ene točka upanja, za druge zadnje bojišče. Tržič je bil dokončno osvobojen 12. maja 1945, ko so v kraj prikorakale partizanske enote. Nova oblast je že takoj po osvoboditvi vzpostavila osnovne strukture delovanja – obnovila občino, prevzela nadzor nad tovarnami in začela na novo oblikovati javno življenje.

V. d. direktorice Tržiškega muzeja dr. Anja Bajda: »Največji izziv pri pripravi razstave je bil prikaz tega vojaškega dela zgodovine, ki bi zahteval še nekoliko bolj poglobljeno raziskovanje. In pa čas – v kratkem obdobju smo morali sestaviti naracijo o odhodu in opustošenju. Je pa drobcev zgodovine veliko, vsak bi lahko imel svojo razstavo in poskusili smo združiti različne silnice v koherentno celoto. Razstavo smo zasnovali v luči obletnice konca vojne, želeli pa smo tudi osvetliti, kako premalo prisoten je v kolektivni zavesti tržiški del zgodovine. Taborišče Ljubelj je sicer dobro raziskano, a v zavesti Gorenjcev še vedno premalo usidrano.«

Obiskovalci si bodo razstavo lahko ogledali vse do 9. junija. Za Tržiški muzej pa ta projekt pomeni pomemben prispevek k zgodovinopisju kraja in širše – kot tudi k ohranjanju spomina na obdobje, ki je temeljito preoblikovalo življenje ljudi, prostor in prihodnost.