Ko čustva preslepijo razum

Slavica je v šestdesetih letih odraščala v delavski družini: oče je bil zaposlen v rudniku, mama pa je bila doma gospodinja. Živeli so v bloku, zgrajenem pred vojno, kar je pomenilo, da so imeli v nadstropju skupne sanitarije.

»Moja takratna pričakovanja po udobju so bila tako skromna, da jih danes, če bi o njih govorila, ne bi nihče razumel. Na primer: vse otroštvo sem si želela, da takrat, ko sem šla na veliko potrebo, ne bi nihče trkal na vrata in me naganjal iz stranišča.

Ker sem imela v osnovni šoli vseskozi odličen uspeh, sem kot hčerka rudarja dobila kadrovsko štipendijo. Bila sem presrečna, četudi sem se zavedala, da bom morala študirati brez finančne pomoči staršev. Naj grem v Celje, Ljubljano ali Kranj? Na koncu sem se odločila za Ljubljano, saj sem dobila zelo ugodno ponudbo za bivanje, in to v Šentvidu.

Ko sem se znašla pred hišo, ki je bila šele na pol zgrajena, me je skoraj kap. Lastnika, njuni trije otroci ter jaz smo se vse leto stiskali v treh prostorih. V ceno najemnine je bilo všteto tudi varstvo otrok, saj sta delala na tri izmene, on pa pogosto ni 'znal' priti pravočasno domov. Učila sem se ob nemogočih urah, pozimi, dokler me snažilka ni napodila iz razreda, kar v šoli. A je nekako šlo, saj sem leto zaključila s prav dobrim uspehom. Med počitnicami sem morala v rudniku mesec dni delati brezplačno. Vodja računovodstva mi je vrgla pod nos, da ni nič zastonj, niti kadrovska štipendija ne. Prvega avgusta sem se spet znašla v Ljubljani, saj me je sošolka Irma prosila, naj grem namesto nje delat k Ljubljanskemu dnevniku. Na smrt me je bilo strah, ali bom kos takšni odgovornosti. Sprva sem preverjala, kateri naročniki so že poravnali naročnino in kateri ne. Pri delu sem bila zelo hitra, tako da sem že v štirinajstih dneh 'počistila' vse zaostanke. Da se ne bi dolgočasila, me je nadrejena poslala k teleprinterju, po katerem so prihajale v redakcijo različne novice. To so bili zame najlepši trenutki! Sodelavci so me imeli radi, jaz pa njih. Kako so bili razočarani, ko sem se po maturi vpisala na ekonomsko fakulteto, namesto da bi študirala za novinarko!

Danes se otroci znajdejo v puberteti pri desetih letih, jaz sem se pri devetnajstih. Irma me vpraša, ali bi šli štopat vse do Nemčije, v Stuttgart, kamor je s trebuhom za kruhom odšel njen oče. Res ne vem, kaj me je pičilo: štiri dijaška leta, ki so bila polna odpovedovanja, skromnosti, večkrat sem bila lačna kot sita, sem nekako 'vrgla čez ramo' – s prihranki vred – in prikimala.

Težko prigarane dinarje sem izročila v hrambo njeni mami, saj takrat še ni bilo v navadi, da bi denar nosili na banko. Na srečo je nama dala s seboj dovolj žepnine, da na poti nisva bili lačni. Potni list sem že imela, saj sem si ga nabavila zaradi maturantske obleke, ki sem si jo za komaj 15.000 lir kupila v Trstu.

Spominjam se šoferja iz Ilirske Bistrice, ki nama je ustavil v Šiški. Z njim sva prevozili skoraj celo Avstrijo. Zvečer nama je odstopil 'posteljo' v kabini, sam pa si je postal zadaj, pod ponjavo.

Glavna cestna povezava med Münchnom in Stuttgartom je bila ena velikansko gradbišče! V avto sta naju vzela dva Turka, na videz sicer prijazna možaka, a vseeno … Nekaj časa smo se potem vozili celo po nekem makadamu, bilo je naju na smrt strah, da bi naju zapeljali v kakšno gmajno … Nič takšnega se ni zgodilo. Irma je za silo znala nemško, tako da smo se lahko sporazumevali. Del poti sva si ogledovali fotografije njunih sorodnikov. Ko smo se poslovili, sta nama naročila, naj se paziva, ker je življenje v Nemčiji precej nevarno.

Malo pred Stuttgartom je bilo na cesti več policijskih avtov. Mož in žena, ki sta naju pobrala, sta postala panična. Menda se je zgodil rop banke, roparji pa so bili na begu. Po njunem so bili vsega 'krivi' gastarbajterji. Tudi do naju nista bila več tako prijazna kot malo pred tem.

Po treh dneh sva le prišli na cilj, toda Irminega očeta na starem naslovu ni bilo več. Bili sva zelo utrujeni, lačni in neprespani. Zdelo se je nama škoda zapravljati denar za sendviče, saj sva upali, da se bova najedli pri njem. V velikem mestu sva se bolj slabo znašli. S težkim srcem sva žrtvovali tri nemške marke ter sedli na vlak do Untertürkheima. Morali sva se prijaviti na recepciji (vratarju) tovarne, kjer so vpisali najine podatke in razlog obiska. Sledilo je večurno čakanje, ker Irminega očeta niso takoj našli. Ko se je končno prikazal, se je začel dreti na naju, češ kaj iščeva tam, kdo je naju poslal vohunit za njim in podobno. Šele takrat je nama kapnilo, da sva prišli v Nemčijo s posebnim namenom: Irmino mamo je zanimalo, kaj počne mož, ki se ji že nekaj časa ni oglasil.

Okoli šeste ure je prišla ponj neka ženska, Nemka po rodu. Bila je zelo nejevoljna, ko ji je povedal, da bova pri njej prenočili. Vso pot do neke vasice, imenovane Korb, sta se prepirala. A potem sta se vsaj toliko pomirila, da sva se lahko umili, povabila pa sta naju tudi k večerji. Naslednji dan je njen oče odšel v službo, še preden sva vstali. Niti poslovil se ni od naju. Le na mizi je naju pričakala ovojnica z nekaj markami. Vso pot do doma – vračali sva se z vlakom – je prijateljica jokala. Zelo se mi je smilila. Kot vem, se oče ni nikoli več vrnil k domov, tudi pokopan je v Nemčiji.

Žal se iz te 'šole' nisem dosti naučila. Na eni od tekem na svetovnem prvenstvu v hokeju v Hali Tivoli sem spoznala nekega fanta, v katerega sem se zaljubila …«

(Konec prihodnjič)