Ko čustva preslepijo razum

»Žal se iz te 'šole' nisem dosti naučila. Na eni od tekem na svetovnem prvenstvu v hokeju v Hali Tivoli sem spoznala nekega fanta, v katerega sem se zaljubila.«

Slavica se mladih dni spominja, kot bi se zgodili včeraj. »Ker Milivoj, tako je bilo temu fantu ime, ni naredil vseh izpitov, se je, tako mi je obljubil, samo za leto dni preselil v München, kjer se je zaposlil v eni od pivnic. Dopisovala sva si, vroča ljubezenska pisma so romala gor in dol. Za božič sem ga želela presenetiti. Sedla sem na vlak in se s polno košaro domačih dobrot, ki mi jih je odstopila Irmina mama, odpeljala v Nemčijo, vse tja do Hasenbergla na skrajnem severu Münchna. Ko sem stopila z mestnega avtobusa, sem ob pogledu na številne barake, ki so počasi izginjale med novimi bloki, obstala z odprtimi usti. Kako najti Milivoja? A sem imela srečo, da sem imela s seboj njegovo fotografijo. Nekateri so začeli zavijati z očmi, ko sem jim jo pokazala, a so me vseeno hitro preusmerili proti podrtiji, v kateri je živel še s tremi Italijani. Takrat še nisem vedela, da med dvema moškima lahko obstaja ljubezen. Ko sem zagledala svojega fanta, sem planila proti njemu in se mu obesila okoli vratu. Šele ko me je začel odrivati, sem se začela zavedati, da je nekaj hudo narobe. 'Glej, topli brat!' je v nemščini posmehljivo zaklical eden od mimoidočih. Nisem ga razumela. Milivoj mi je na precej grob način razložil, da je našel ljubezen svojega življenja, da zame v njegovem srcu ni več prostora. 'Ne razumem te,' sem ga med jokom pregovarjala. 'Živiš s tremi moškimi, nikjer ne vidim nobene ženske!' Počasi me je zrinil s praga in zaklenil vrata za menoj. Božič sem potem preživela na železniški postaji v Münchnu in se smilila sama sebi.

Še ena brezglava pubertetniška naivnost je zaznamovala moja študentska leta. Kot veste, je bil leta 1963 v Skopju katastrofalen potres. Naslednje leto so ljubljanski študenti organizirali brigado. Ker sem imela že konec maja vse izpite pod streho, sva se navdušencem, ki so odpotovali več kot tisoč kilometrov daleč, pridružili tudi z Irmo. V Zvezi socialistične mladine Jugoslavije so nas znali zelo dobro motivirati in navdušiti. Pomagali smo tako pri čiščenju ruševin kot pri razdeljevanju humanitarne pomoči in organizaciji začasnih bivališč brezdomcev, ki jih je bilo vse polno. Toliko krutega in bolečega, kot sem doživljala takrat, nisem še nikoli. Bilo me je sram, da sem se včasih, ko nisem imela denarja, smilila sama sebi! Pri razdeljevanju hrane sem spoznala Eleno in Gordano ter njuno prababico. Živele so v šotoru, praktično na cesti. Potres je deklicama vzel starše in tri brate. Vsak prosti trenutek sem ju obiskala in se igrala z njima. V nekem trenutku slabosti sem se odločila, da vse tri odpeljem v Slovenijo. Ko mi je Irma rekla, da sem ena trapa, sem se zjokala ter ji odgovorila, da bomo že kako. Kakšen dan pred vrnitvijo v Slovenijo ne deklic ne njune prababice ni bilo več na spregled. Izginil je tudi šotor. Tisti, ki so jih poznali, so vedeli povedati, da so se preselile k sorodnikom. 'No, vidiš,' mi je očitala Irma, 'ti pa bi pustila celo študij, da bi jim omogočila spodobno življenje.'

Imela je še kako prav. Včasih še sama sebe nisem razumela. Sledili so meseci, ko sem pridno študirala, kadar nisem imela predavanj, pa sem pospravljala pri bogatih Ljubljančanih. Sem in tja sem kakšen dinar poslala mami, saj je kar naprej jamrala, da težko živi. Še dobro, da sem imela ob sebi prijateljico. Marsikdaj me je rešila, ko sem v svoji naivnosti želela 'reševati svet'. Glede moških sem imela zelo nerealna pričakovanja. Če je prijateljica iskala fanta med izobraženimi in premožnimi, so bili meni praviloma všeč tisti bolj revni, iz tako imenovanega delavskega razreda. Čez leta, ko sem prišla k pameti, sem ugotovila, da me je marsikdo pošteno izkoriščal. Sama nisem imela za kruh, njim sem pa dajala denar za cigarete in pijačo.

Potem pa sem kljub vsemu diplomirala kot najboljša v letniku. Če bi bila v ZK, bi lahko dobila katero koli službo. Nekaj časa sem prodajala knjige od vrat do vrat, še zmeraj sem bila tudi čistilka, enkrat tedensko pa sem pomagala gospe, ki je imela 'negovalni salon'. Stranke so me imele rade, saj sem jim znala zelo dobro naličiti obraz. Občasno je kot maskerka sodelovala pri kakšnem filmu. Jemala me je s seboj, da bi se tam 'nalezla' svetovljanstva, a je bilo ravno obratno. Filmski svet ni ravno slovel po spodobnem življenju, če mene vprašate! Veliko je bilo alkohola, varanja, vsi so kadili kot Turki.

Stara sem bila že skoraj trideset let, ko sem dobila službo pri IMV, tam, kjer so izdelovali avtomobilske prikolice. Slovo od Ljubljane in Irme ter selitev v Novo mesto sta bila težka. Tolažila me je misel, da so me čakali stanovanje, dobra služba in prijetni sodelavci. Takrat še nisem vedela, da je med njimi tudi moj bodoči mož. Zanimivo je bilo, da sem mu šla na začetku zelo na živce, saj sem zmeraj zavijala z očmi, ko so v firmi tja v tri dni trošili denar. Za osmi marec je nekoč prinesel vstopnice za kino. Vse razen mene so se odločile za ogled Ljubezenske zgodbe z Ryanom O'Nealom in Ali MacGraw, le jaz sem iz principa – četudi me filmske predstave niso dosti zanimale – vztrajala pri Bitki na Neretvi. To ga je čisto vrglo iz tira. Prišel je k meni v pisarno in me kar naravnost vprašal, zakaj sem takšna 'mona'. Pa sem mu rekla, da zato, ker ga rada dražim. Čez štirinajst mesecev sva se poročila, Irma je bila moja priča, na poroko sem povabila samo brata, preostale družine pa ne. Še danes imava lep zakon!«