Ko navihani slikar riše glasbo

Diatonična harmonika, frajtonarica, je med Slovenci nedvomno eden najbolj priljubljenih inštrumentov in njene »delnice« s porastom različnih narodnozabavnih zasedb v zadnjem desetletju, dveh le še rastejo. Ko v teh pomladnih dneh z Linhartovega trga v Radovljici vstopimo v Galerijo Šivčeve hiše, pa nam razstavljene podobe v uvodnem prostoru predstavljajo precej nenavadne harmonikarje. Mehove harmonik namreč razteguje precej raznolika druščina, že po fizionomiji prepoznamo avstralskega Aborigina, indijanskega poglavarja, žensko z burko, like z Bližnjega vzhoda, astronavta ... celo Batmana in Dartha Vaderja iz Vojne zvezd. Ti močni kontrasti, ki so vsebinsko zelo zanimivi, nas sicer najprej šokirajo, v nadaljevanju pa se jim nasmejimo. Seveda, to je Milan Erič, mojster risbe, ki v likovna dela pogosto vnaša svoje duhovite domislice.

Občinstvo, ki se zanima za likovno umetnost, bo po slogu zagotovo začutilo na slovenski likovni sceni enega vidnejših ustvarjalcev, dobro znanega slikarja, ilustratorja, avtorja animiranih filmov in pedagoga. Omenjeni »harmonikarski« sklop – verjamemo, da jih je kustos, umetnostni zgodovinar Boštjan Soklič, prav zaradi njihove izpovednosti in močnih kontrastov med instrumentom in »muzikanti« postavil v prvi prostor – je del cikla z naslovom Glasba je zvok sveta, ki ga Erič od leta 2022 naprej ustvarja, razvija in dopolnjuje z vedno novimi motivi.

»Eričev glavni medij in glavno izrazilo je risba, ki se manifestira v tehnikah svinčnika, tuša, oglja, pastela ali akrila. Ideje, izpeljane iz naključnih čačk in skic, na papirju reproducira, prenaša na večje formate in jih med ustvarjalnim procesom ročno nadgrajuje z barvnimi intervencijami v tehnikah tempere, akvarela in akrila,« o Eričevih likovnih tehnikah, ki smo jim priča tudi na tokratni razstavi, pojasni Soklič in doda: »Milan Erič spleta motive iz različnih vsebinskih okolij in kontekstov potrošniške družbe, antropologije in popularne kulture ter jih prevaja v prepoznaven samosvoj umetniški jezik.«

Risba se tudi sliši

Soklič poudari, da Milan Erič velja za enega najboljših risarjev na slovenski likovni sceni – je tudi dobitnik številnih najprestižnejših nagrad za likovno umetnost, skupaj z Zvonkom Čohom tudi nagrade Prešernovega sklada za animirani film Socializacija bika – med drugim je prav za risbo prejel že študentsko Prešernovo nagrado. »Risba je v večdesetletnem ustvarjalnem opusu Eričev osrednji izrazni medij. Aplicira jo v različne tehnike ter načine, in če se osredotočim na tu razstavljena dela, velja poudariti, da umetnik deluje procesno, po posameznih fazah,« v slikarjevi odsotnosti pojasnjuje kustos. »V prvi fazi je tu zgolj zaključna čačka, skica, kroki, v drugi fazi avtor to čačko potencira v večji format, v tretji fazi pa jo še kolorira. S tem izpostavlja kontraste, razmerja med temnimi in svetlejšimi toni, rastre, če so risbe kolorirane, pa motivi pridobijo še drugačen značaj.«

Če v prvem prostoru prevladujejo liki s harmonikami, postavitev v drugem prostoru predstavlja v glavnem muzikante, ki igrajo klasično glasbo, člane orkestra, operne pevke, med risbami pa je tudi več šegavih podob, na katerih prevladuje navihanost glasbenika iz preteklega stoletja do mimoidoče gospodične. Posebno zanimiv je nadrealistični oddelek, kjer v podobah ne vemo natančno, ali glasbeniki igrajo inštrumente ali je obratno. Erič spaja glasbo in likovno, hkrati pa obe umetnosti na nek način predstavlja kot univerzalni. Kot pravi v naslovu: glasba je zvok sveta – in ne dvomimo, da ga pri delu v ateljeju spremlja glasba.

Namen razstave je vsekakor gledalca spraviti v dobro voljo, iz Eričevih podob se širi pozitivna energija, hkrati pa je razstava poklon glasbenikom od začetkov civilizacije do danes.