Ko prideš domov in hiše ni več

Pogled na hišo Boštjana Anka v Podlebelci v Kokri oziroma na tisto, kar je od nje ostalo, je žalosten. Podedoval jo je po starših, njegova mama pa po svojih starših oziroma Boštjanovih starih starših. Ti so prišli na Gorenjsko iz Trbovelj. V hiši je živel sam, zgledno je skrbel zanjo in njeno okolico.

Hiša je bila v usodnem trenutku na srečo prazna, Boštjan je bil tedaj v službi. »Prvič se je zgodilo, da sem dan pred dopustom, pa še petek je bil, delal popoldne. Ko me je Primož Bergant poklical, sem ravno zaključeval izmeno v službi in sem bil v garderobi. Klical sem ga nazaj, a se ni oglasil. Potem sem klical soseda, pa se tudi ni oglasil. Ker je bila ura deset zvečer, sem zaslutil, da je nekaj narobe. Ko me je potem Primož klical nazaj, sem izvedel, da hiše ni več. Takrat sem bil že na poti proti domu, praktično že v Kokri,« se Boštjan Anko z žalostnim nasmehom spominja tistega dne.

Ostali so mu mobilni telefon, avto, oblačila, ki jih je imel na sebi, in denarnica. Po nekem čudežu je v hiši preživelo njegovo cestno kolo, da bi med ruševinami iskal kaj, kar bi bilo še uporabno, pa je bilo absolutno prenevarno. »Hiša je primerna le še za rušenje,« poudari.

Ker je strasten kolesar, si lahko le predstavljate njegov izraz na obrazu, ko je zagledal svoje kolo. Vsako leto namreč prevozi več kot osem tisoč kilometrov. Kolesarjenje je zanj način sprostitve po napornem dnevu v službi.

Po dogodku je nekaj dni preživel pri teti, čas in misli pa si je zaposlil tako, da je pomagal sosedom v Podlebelci pri čiščenju. Pove, da ni mogel verjeti, kako hitro se je odzvala preddvorska občina, župan Rok Roblek pa mu je ponudil začasno nastanitev v apartmaju nad Zavodom za turizem v Preddvoru, ki je sicer namenjen za oddajanje turistom. Ponudbo je Boštjan Anko hvaležno sprejel, kmalu pa se je tudi odločil za gradnjo nove hiše v Kokri. Meni namreč, da ne bi mogel živeti v stanovanju, ker je odraščal v hiši. »V bloku bi težko zdržal,« je prepričan.

Zemljo, na kateri bo stala nova hiša, si je že ogledal. Nova bo manjša od prejšnje, se je odločil. Izbral je leseno brunarico. Stala bo v Podlebelci na drugi strani potoka in tudi lega bo višja, pojasni.

Optimistično naprej

Ne bo pozabil, kako so mu ljudje ob nesreči priskočili na pomoč. Šef v službi, kolegi, sodelavci, prijatelji, nekdanji sošolci in celo neznanci so mu prinašali oblačila ter zbirali denar zanj, saj ni imel praktično ničesar. Izjemno se je razveselil prvih čevljev, ki mu jih je že na večer nesreče dostavila ena od občank. Hvaležen je za vso pomoč, ki jo je prejel, in kar ne more prehvaliti preddvorske občinske uprave in župana, ki so mu pomagali tudi glede dokumentacije za novo hišo, saj sam, je odkrit, ne bi vedel, kje začeti. Na srečo je imel hišo tudi zavarovano, mu pa začetek novega življenjskega poglavja še vedno predstavlja izjemno velik finančni zalogaj.

Na vprašanje, kako se mu je življenje spremenilo v tem času, pravi: »Malo je drugače, ker zdaj živim v Preddvoru. Tukaj imam vse bliže, trgovina je za vogalom, v Kokri pa sem se moral za vsako stvar kam zapeljati. A vseeno: zelo mi manjka, da ne morem 'brkljati' okoli hiše, česa popraviti, urejati okolice.«

Boštjan Anko zre v prihodnost z nasmehom na obrazu. Sploh zdaj, ko se pripravlja na gradnjo nove hiše, je zelo optimističen. Upa, da se bo vanjo lahko vselil še letos.