Ko se hiša spremeni v skladišče navlake

»V tej zmešnjavi pritiskov in moraliziranja sem na nekem seminarju spoznal Duško. Bila zelo prijazna, prijetna, meni se je zdela najlepše dekle na svetu. Obnašala se je precej zadržano. Celo potem ko sva že nekaj časa hodila, mi je dovolila komaj kakšen objem ali poljub na lice.«

Cvetkovo pripovedovanje je bilo zelo narečno obarvano. Večkrat sva se morala ustaviti, da mi je kakšne besede med smehom dodatno razložil.

»Diplomiral sem malo več kot eno leto pred njo, podjetje, kjer sem se zaposlil, pa mi je dodelilo tudi dvosobno stanovanje. Nekako sem upal, da mi ga bo Duška pomagala opremiti, a je odbila mojo prošnjo. Dokler se nisva poročila, ga ni želela niti videti. Sicer se mi je zdelo, da precej pretirava s to svojo 'deviško' popolnostjo, na katero je bila zelo ponosna, a ker sem jo imel najraje na svetu, sem pač potrpel. Kaj sem pa hotel?

Njeni domači so imeli zelo lepo hišo. Dogovorili so se, da bo doma ostala Duškina mlajša sestra in skrbela za starše. Nekoč sem čisto slučajno ujel, ko se je Marta – tako ji je bilo ime – jezila zaradi navlake na podstrešju. Zagrozila je, da bo poklicala Dinos, ki bo vse skupaj odpeljal. Z mojo Duško sta si skočili v lase in se stepli. Ker sem želel biti nevtralen, sem se umaknil in se po stopnicah izmuznil na podstreho. Na pragu sem obstal. Presenečen in šokiran. Sobe so bile do stropa zabasane s šaro: časopisi, prospekti, knjigami, različnimi, tudi novimi rekviziti za v kuhinjo. V enem prostoru je bilo najmanj trideset različnih kovčkov. Pravo skladišče. Spraševal sem se, čigavo je vse to. Šele kasneje, ko sva bila poročena, mi je povedala, da so ji že pri osemnajstih diagnosticirali obsesivno-kompulzivno motnjo. Takšni ljudje so pogosto nagnjeni h kopičenju, saj se ne morejo odločiti, kaj zavreči. Tako dobro je skrivala svoje težave, da jih – zaljubljen kot sem bil – nisem opazil.

A tudi njeni domači so pred menoj vse tajili. Bali so se, da ji bom obrnil hrbet. Njihov molk mi je pravzaprav uničil življenje. Pa ne le meni, tudi obema sinovoma, ki sta se nama rodila.

Moram povedati, da sva bila intimna šele kakšen teden po poroki. Ni in ni se mogla sprostiti. Imela je tisoč izgovorov, ko se je takrat, ko me je zaradi hormonov popolnima razganjalo, obrnila stran. Če se nisem takoj umiril, mi je zagrozila, da bo spala v dnevni sobi na kavču. Bil sem zdrav moški, ki bi lahko bil z žensko vso noč po večkrat, pa sem se moral postiti!

Zavračala me je, da ji 'čast' toliko pomeni, da čaka na prav poseben trenutek, ko mi jo bo lahko podarila. Ko sem se v kopalnici, na skrivaj 'sprostil', sem ji kot teliček verjel. Konec koncev pa z ženskami nisem imel izkušenj. Žal.

Končno je napočil večer, ko je vsa nasmejana, voljna in dobre volje v prozorni spalni srajci priplavala v spalnico. Presenetila me je. Kot bi pred seboj gledal neznano osebo. Bil sem kar malo v šoku. V postelji je bila kot vulkan. Če se ne bi v trenutku, ko sem ji vzel nedolžnost, pokazala kri, bi bil prepričan, da sem pobral eno s ceste, ki ima za seboj veliko izkušenj. Takšna je bila še kakšen teden, potem pa se je čez noč popolnoma spremenila. Pod menoj je ležala kot hlod in ves čas me je spraševala, ali bom kmalu končal, ker ji je slabo. Svoje razpoloženje je menjala vsake toliko časa. Prišli so dnevi, ko sploh ni šla v službo. Našel sem jo v kuhinji, sedela je za mizo in strmela v prazno. Ker pa je že bila noseča, sem mislil, da so krivi hormoni. Če sem hotel jesti, sem si moral sam skuhati. Spet drugič je bila miza pripravljena kot za kakšno gostijo. Z domačimi je zaradi sestre, ki je njeno kramo odpeljala v smeti, za nekaj časa pretrgala vse stike. Mojih pa že od prej ni marala, tako da sva bila bolj ali manj odvisna drug od drugega.

Po rojstvu sina se ji je čisto 'odpeljalo'. Domov je začela vlačiti različna otroška oblačila, vozičke, hojice, stajice, igrače. Te šare se je nabralo toliko, kot bi nameravala imeti še vsaj deset otrok. V hiši, ki sploh še ni bila do konca izdelana, je hitro napolnila tako kletne prostore kot podstreho. Ne vem, kje je kupila težke žametne zavese, ki jih je izobesila po vseh prostorih. Kakšen dan je pustila otroka samega, da je ure in ure jokal, ona pa je tavala po mestu kot izgubljena. Potem so se, sicer dobrohotno, začeli pritoževati sosedje. Bil sem spet v šoku, ko sem izvedel, kaj se dogaja v moji odsotnosti. Stopil sem do svojega zdravnika in se mu zaupal. Ne bom pozabil, kako mu je nasmeh izginil z obraza. 'Mladi mož, pred vami je trnova pot!' mi je rekel.

Počasi so začele skrivnosti curljati na dan. Dokler je bila pod kontrolo domačih, je redno jemala zdravila, ko sva bila na svoje, pa le sem in tja. Z nečloveškim naporom sem jo spravil v Polje, kasneje se je zdravila v Idriji. Vmes je rodila še enega sina, čeprav ji je zdravnik nosečnost resno odsvetoval. 'Zdravljenje je v njenem primeru lahko dolgotrajno, a z dosledno terapijo in podporo bo mogoče doseči napredek,' so mi rekli psihiatri.

Doma sem imel dva majhna otroka, ki sta me potrebovala. Žena je postala tretji otrok. Pa zelo odgovorna služba. Za meje, ki sem jih moral postavljati njej in njenemu obnašanju, sem potreboval ogromno energije. Najhuje je bilo, ko sem iz hiše odstranil uskladiščeno kramo. Ko je videla, da so njeni zakladi izginili, je spet odšla na zdravljenje. Ni mi kazalo drugega, kot da sem dobil pomoč. Saša je bila mlajša upokojenka, za njo je bilo štirideset let dela na travmatološkem oddelku bolnišnice. V veliko pomoč mi je bila, brez nje bi se mi zmešalo.«

(Konec naslednjič)