Ko se v gorah zaiskri beseda

Tone Škarja je na svoji dolgi alpinistični poti opravil več kot tisoč vzponov, od tega trideset prvenstvenih, bil je dolgoletni načelnik komisije za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije (PZS) in tudi vodja več odprav v Himalajo, poleg tega se je udejstvoval kot gorski reševalec in je desetletje tudi načeloval kamniški gorski reševalni službi.

V prostorih postaje Gorske reševalne službe Kamnik je ob dnevu gora potekal tudi pogovor z avtorjem knjige Iskrí se beseda Žarkom Rovščkom, s katerim smo se ob tej priložnosti pogovarjali tudi mi.

Začetki knjige segajo v leto 2018. »Takrat sem sodeloval s Tonetom Škarjo pri knjigah Jožeta Andlovica Skozi sotesko druge svetovne vojne in Kadar boš na rajžo šel – Dnevnik himalajskega zdravnika, in ko me je urednik Vladimir Habjan vprašal, ali imam kakšno zamisel o knjigi, ki bi jo izdali pri PZS, sem prišel na idejo, da bi izdali knjigo izbranih del Toneta Škarje. Seveda pa se takrat še nisem videl kot urednik te publikacije,« pravi Rovšček, ki je kasneje tudi zares postal urednik knjige in prve mesece delal še v sodelovanju s Škarjo. »Najino zadnje srečanje je bilo 11. februarja 2020. Na njem sva premlevala koncept knjige, čeprav se ni spuščal v podrobnosti in mi je pri ustvarjanju pustil proste roke. Kasneje se je njegovo zdravje začelo slabšati, napočila je epidemija covida-19 in tako sva ostala v stikih po elektronski pošti. Pogovarjala sva se tudi o drugih temah, ne le o knjigi,« se Rovšček spominja svojega dela s Škarjo, ki je nato umrl 11. maja 2020 v 84. letu starosti.

Poklon Tonetu Škarji

»Knjiga ne skriva ambicij, da bi bila poklon Tonetu Škarji in njegovi literarni zapuščini, kar sem si še toliko bolj želel po njegovi smrti, ko sem izgubil dobrega sogovornika in sodelavca in se nisem več mogel opirati na njegove nasvete,« dodaja sogovornik, ki je tudi naslov knjige izbral sam, po tem, ko je knjigo sprva nameraval nasloviti Zapisane misli Toneta Škarje. »Z naslovom sem želel v dveh, treh besedah izraziti bistvo njegovega pisanja, ki je bilo vselej iskrivo, tudi kritično in včasih čustveno. Besedi se je priklanjal celo življenje in bil razgledan v svetovni, ne le alpinistični literaturi, in tako sem ocenil, da bo Iskrí se beseda pravšnji za knjigo.«

Škarjeva zapuščina poleg knjig obsega tudi okoli tristo člankov, vse od prvega, ki ga je leta 1959 objavil v Planinskem vestniku, tedaj še kot neznan avtor. Kasneje je kot pisec objavljal v številnih drugih občilih tako doma kot v tujini.

»Njegova literarna zapuščina nam ponovno daje priložnost, da sežemo v globino njegovih življenjskih modrosti, razmišljanja in njegovih iskrivih odzivov na dogajanja okrog sebe. Pouči nas tudi o tem, da alpinizma ne preveva zgolj romantika. Velikokrat je v ozadju blestečih dosežkov v domačih in tujih gorah tudi trd spopad osebnosti, soočenje različnih mnenj in pogledov na razvoj alpinizma, kar se kaže predvsem pri prizadevanju za ustrezen delež iz – vsaj po mnenju alpinistov – vselej preskromnih državnih in sponzorskih sredstev,« je v uvodu zapisal Rovšček, ki je knjigo razdelil na dva dela – uvodni komentiran pregled Škarjeve zapuščine in drugi del z odlomki njegovih del.

»Jokal sem kot otrok ...«

Škarjevo pisanje je lahko zelo čustveno in ga velikokrat preveva veselje ob uspehih. Enega med njimi je popisal po uspešni odpravi na Kangbačen leta 1974, goro, ki je bila sicer devet let prej njegov prvi stik s Himalajo: »Na vrhu smo! Vržem se na skladovnico drv in potem lije iz mene ves zatajevani strah, želja, napetost, jeza, sreča, vse, kar se je nabiralo celo desetletje in se je končalo pred eno uro.«

Ob uspešnem smučanju Dava Karničarja z vrha Anapurne 21 let kasneje pa je zapisal: »Jokal sem kot otrok, glavo tiščal v skale in se držal vrvi.«

Ob 25. obletnici jugoslovanskega prvenstvenega vzpona po zahodnem grebenu na Mount Everest je zapisal: »Ta – peta po vrsti, po težavnosti pa prva smer – ne bo nadomestila klasičnega pristopa na Everest, ker je pretežka, vedno pa bo pričala o pogumu, tovarištvu in sposobnosti nekega majhnega naroda, ki je moral zelo pohiteti, da je ujel zamujeno.«

Prav Everest je za Škarjo predstavljal svojevrstno prelomnico v odnosu do osvajanja gora. »Alpinisti so bili vedno individualci, a so zmogli delati za skupen cilj, toda v marsičem se je to končalo prav z vzponom na Everest, o čemer piše tudi Škarja,« nam je povedal Žarko Rovšček. Tako lahko v knjigi Iskrí ​se beseda med drugim preberemo tudi tole Škarjevo opažanje: »Ko sem leta 1985 vodil odpravo na Jalung Kang, sem prvič trčil ob taktiziranje, zaradi katerega kdo ne naredi toliko, kot bi bil lahko, ali pa je takrat, ko je uvidel, da njemu ne kaže za vrh, naredil manj, kot bi sicer.«

»Kje bi potem iskal lepoto in resnico?«

Večina slovenskih uspehov v Himalaji je povezana z imenom Toneta Škarje, piše Rovšček. Nastopal je v vlogi vodje odprav, organizatorja in neutrudnega zbiralca denarne pomoči za uresničitev smelih alpinističnih načrtov. Pri tem pa do izraza pride tudi njegov pronicljiv in kritičen pogled na alpinizem. »Dejstvo je, da alpinizem sam po sebi za sponzorje ni zanimiv. Uporabna je atrakcija, gladiatorstvo, ko ves svet strmi v zaslone in trepeta za življenja gladiatorjev oziroma se naslaja v njihovem tveganju in uživa v srhljivem pričakovanju,« je zapisal v enem od člankov, v katerem se je ukvarjal s kroničnim pomanjkanjem denarja za himalajske odprave. Ob prelomu stoletja se je na novinarski konferenci planinske zveze izrekel tudi proti podražitvam helikopterskih prevozov za koče in kritično pripomnil, da se državi še sanja ne, kako imenitno organizirano »civilno družbo« ima, in to brez omembe vredne podpore.

Na svoji dolgi alpinistični poti se je bil primoran posloviti tudi od številnih prijateljev, ki so ostali v gorah. »Ko umre prijatelj, ni samo rana, v resnici je tebe nekaj manj,« je zapisal ob enem takšnem slovesu, ki jih je bilo precej: »... v dobrem letu Slavc, Šrauf, Jasna, Vanja in zdaj Bojan in Žiga.«

Med drugim se je spomnil tudi slovesa alpinista Tomaža Humarja: »Pretresen sem. Tomažu sem odprl Himalajo, ko sem ga vrinil Šraufovi odpravi na Ganeš leta 1994, in sedaj sem ga srečal že po tem, onkraj možnosti še kakšnega pogovora – metulj je za vedno odletel. Kaj je iskal, kaj je našel in za kaj je umrl, je skrivnost, ki jo je odnesel s seboj. Kaj ga je vleklo na tisto čudno, lepo in nevarno goro?«

Ves čas ga je zanimalo, kje so meje in koliko je za to vredno dati na tehtnico, ter se nekje spraševal, zakaj je nekaterim dovoljeno kar naprej opravljati popravne izpite in zakaj druge že prva napaka izloči za vedno. A si je hitro odgovoril, da so vprašanja zaman. »Naj se odpovem temu, kar imam rad, temu, zaradi česar jih je že veliko umrlo, tudi vidva? Izdal bi sebe, vaju, gore. Kje bi potem iskal lepoto in resnico?« je zapisal po nesreči Ceneta Grčarja in Draga Geršaka.

Po zaslugi Žarka Rovščka se beseda Toneta Škarje še močneje iskri in vabi bralce, da ob pomembnih trenutkih slovenskega alpinizma skupaj z njim iščejo odgovore na nekatera ključna vprašanja, ki jih prinaša življenje.