Ko se zaprta vrata spet odprejo

Blažka je ena tistih, ki je v času kovida zbolela med prvimi. Njeno življenje je več tednov viselo na nitki. Bila je mlada, športnica, živela je zdravo ... – pa takšen šok?

»Še danes, pa so minila že skoraj štiri leta, me včasih bolijo mišice po vsem telesu, zdi se mi tudi, da mi spomin ne deluje, kot bi mi moral,« pripoveduje.

»Do takrat, ko sem zbolela, sem imela v življenju vse, česar sem si želela: ljubeče starše, veliko prijateljev, svoje stanovanje. Ogromno ljudi me je poznalo po potovalnih podkastih, ki sem jih ustvarjala tudi v angleščini. Potem pa sem bila zaradi kovida v nekem morečem trenutku odrezana od sveta. Sploh ker je okrevanje potekalo zelo počasi. Dve najboljši prijateljici ste se v tem času poročili, ena, ki ni mo­gla preboleti, da jo je partner zapustil zaradi druge, je naredila samomor. V novo življenje sem se prebudila brez socialne mreže.

Potem se je menjala še vlada. Ti, ki so prišli na novo, so praktično že drugi dan zamenjali vse, ki smo v prejšnji zasedali odgovorna mesta. Ko sem se čez dve leti vrnila, sem pristala na 'dnu', pri bolj preprostih delih. Počutila sem se odrinjeno in nezaželeno. Tudi način dela in odnosi med sodelavci so se bistveno spremenili.

A vse to bi stoično prenesla, če mojih domačih ne bi tako grozno skrbelo zame. Začelo se je že pri obvezni fizioterapiji, brez katere močno dvomim, da bi okrevala. Mama bi najraje videla, da bi ležala v domači postelji, ona bi mi stregla in pazila name. Če sem s fizioterapije zamudila pet minut, je že bil ogenj v strehi, da se mi ni kaj zgodilo. Ko sem se ji prvič izmuznila in šla brez njenega spremstva na krajši sprehod, me je iskala skupaj s sosedi. Telesno sem bila po dobrem letu in pol vsak dan močnejša, psihično pa vedno bolj na tleh. Začela sem resno razmišljati, da bi se vrnila v svoje stanovanje. Odlašala sem zgolj zato, ker blok ni imel dvigala, pešačenje v tretje nadstropje pa bi bilo zame še zmeraj preveč utrujajoče.

Odločila sem se, da stanovanje prodam in si kupim novega. Začela sem tudi delati načrte, kako se bom odpravila po poti prababice. Iz Kanala ob Soči je šla najprej služit v Gorico, potem v Trst. Ko je peljala na sprehod otroke, na katere je pazila, je srečala fanta, ki je hitel na ladjo za Avstralijo. Izmenjala sta si le nekaj besed, pa sta si že bila všeč. Dala mu je naslov, da ji je kasneje, ko je prišel v Adelajdo, pisal. Sledila mu je čez osem mesecev. Poročila sta se, rodili so se jima trije otroci, nakar sta se preselila v Ameriko.

Ko sem doma povedala, da je napočil čas, da se spet postavim na svoje noge, je bilo hudo. Bila sem vse, samo človek ne. Zmerljivka, da sem nehvaležna, je bila še najbolj nežna. Malo je manjkalo, pa bi ostala in se vdala v usodo, da me bodo do konca življenja obravnavali kot invalida, ki ni sposoben samostojnega življenja.

Preselila sem se, a po pravici povem, nisem bila v najboljši koži. Občutek, ki so mi ga doma vcepili v glavo, da sem z eno nogo še zmeraj v grobu, mi je povzročil nemalo strahu in nelagodja. Kakšen dan, ko se strahu nisem mogla znebiti, sem se brez potrebe bala za svoje zdravje. Takoj ko so strahovi minili, ko sem se polna energije vrnila s trekinga, sem bila vesela, da sem živa.

Imela sem težave tudi z denarjem, saj me je nakup novega stanovanja, ki je bilo dražje, kot sem mislila, obral do kosti. A sem bila dovolj trmasta, da domačih nisem prosila za pomoč. Živela sem zelo skromno, največ denarja sem potrošila za športno masažo, ki mi je pri oslabljenih mišicah zelo pomagala. Danes vem, da je bilo vredno.

Veliko časa sem preživela na internetu. Pa ne le zato, da sem iskala stike z ljudmi, ki bi mi lahko pomagali, da bi odpotovala v Avstralijo in kasneje v Ameriko. Na družbenih omrežjih sem preganjala dolgčas. Čisto slučajno sem naletela na Žigo. Ravno se je vrnil s potovanja med Indijance, ki še zmeraj živijo ob številnih kanadskih jezerih. Moja ideja, da bi raziskala prababičino življenje, ga je zelo navdušila. Po dolgem času sem imela občutek, da je življenje lepo, da sem dobila prijatelja, ki čuti in razmišlja podobno. Začela sva se tudi srečevati v živo. Počutila sem se lahko kot peresce. Spremembo je začutila tudi moja fizioterapevtka.

Odločila sva se, da odpotujeva v Avstralijo na začetku septembra, ko se tam začenja pomlad. Planirala sem 14 dni. Več nisem dobila dopusta. 'Bom kar sam uredil letalsko vozovnico, ker imam več izkušenj,' mi je rekel Žiga. Najprej bi letela do Istanbula, od tam pa do Melbourna. Vso noč nisem spala, tako sem bila vznemirjena. A njega na letališču ni bilo. Si morete misliti! Poslal mi je SMS: 'Ne morem, žal. Moje dekle bo vsak čas rodilo, pa sem se odločil, da bom ob njej.' Kakšen udarec, kakšno ponižanje! Pa ravno sem se začela zaljubljati vanj!

Odpotovala sem sama. Potrta, žalostna in razočarana. Na letališču Tullamarine me je pričakala Zofia, pranečakinja enega od prababičinih potomcev. Delala je na urgenci na Zobni polikliniki v središču Melbourna. Takoj sva si bili všeč. Kasneje sem spoznala še več daljnih sorodnikov. Zanimivo se mi je zdelo, da so se našli s pomočjo zelo priljubljene aplikacije preverjanja DNK, ki si jo lahko naročimo na spletu. V desetih dneh sem prepotovala skoraj dva tisoč kilometrov ter stisnila nešteto rok. S popolnimi neznanci sem delila svoje občutke. Z Zofio sva se dogovorili, da se letos jeseni odpraviva še v Ameriko. Najprej v Illinois, kjer sta si ustvarila nov dom prababica in njen mož. V Avstraliji sem spoznala, da ne smemo nikoli obupati. Zmeraj se nam odprejo kakšna nova vrata.«

(Konec)