Ko sem odprla tista vrata …

Pogosto vas lahko srečamo v kranjski Galeriji Prešernovih nagrajencev, kjer ste pred leti že razstavljali, sodelovali pa ste tudi pri snovanju razstave umetniške keramike vrhunskih slovenskih slikarjev in kiparjev. Vodili ste delavnice oblikovanja gline na Gimnaziji Franceta Prešerna v Kranju, vaše delo je razstavljeno v Šolskem centru Kranj, od lani tudi na stalni postavitvi umetniške keramike na Škofjeloškem gradu ... Me občutek vara, če rečem, da vam je Gorenjska zelo blizu?

To kar drži. Na Gorenjsko rada prihajam kot umetnica, nanjo pa me vežejo tudi moje korenine. Moj oče izhaja z Vidma v Poljanah nad Škofjo Loko. Spominjam se, kako smo včasih potovali z vlakom do Škofje Loke, do Poljan pa smo nato nadaljevali s kolesom. Tudi nekaj sorodnikov imam še v teh krajih, na Žirovskem in v Železnikih.

Oče je bil nezakonski otrok, saj sta družini njegovih staršev nasprotovali poroki. Bil je letnik 1901, pri petih letih je z mamo in očimom šel v Ameriko, kjer se je rodila še njegova polsestra. Očim je delal v rudniku in je preminil v rudniški nesreči, zato se je pri desetih, enajstih letih z mamo in sestro vrnil v domovino. Ker očetova mama ni mogla preživljati obeh otrok, je živel pri starih starših v Poljanah in bil za hlapca, mama pa je z mlajšo sestro živela v Ljubljani. To, da ni mogel biti z njima, je bilo za očeta pomanjkanje. Kljub temu da je bil čustveno vezan na Poljane, je pogrešal mamo, saj je sorodstvo nanj gledalo drugače. Na to nesprejemanje v okolju se je včasih odzval tudi s kakšno neumnostjo. Imel pa je učitelja, ki se je zelo zavzemal zanj. Tako je igral v tamburaškem orkestru in bil tudi sicer povezan z glasbo. Vedno je govoril, da ga na te stvari vežejo lepi spomini.

Bil je zelo vedoželjen, načitan, vse ga je zanimalo, a ni imel možnosti za kakršen koli študij. Ko je šel na služenje vojaškega roka, je opravil tečaj za kurjača parnih kotlov. Tako je dobil službo kot kurjač parnih kotlov v tekstilni tovarni v Vižmarjih pod Šmarno goro. Vseskozi je risal in slikal, igral pa je tudi na citre. Glasba in likovna umetnost sta bili njegov intimni svet.

Kot se reče, da je bil umetniška duša?

Na vsak način. Kot ljubiteljski slikar je svoje likovno znanje pridobival na tečajih in izobraževanjih. Tudi sama imam še vedno razne tečaje za različne generacije. Do ljubiteljskih ustvarjalcev imam poseben odnos, ker vem, kaj je izobraževanje pomenilo očetu. Ukvarjanje s slikarstvom mu je na neki način rešilo življenje, saj je začutil, da je vendarle nekaj ustvaril, če že študirati ni mogel.

Tudi mama izhaja iz hribov blizu Poljanski dolini, in sicer iz vasi Žibrše nad Logatcem. V družini je bilo kar 16 otrok in tudi ona je lahko samo sanjala o šoli. Pri sedmih, osmih letih so otroci že odhajali od doma služit, običajno najprej h kakšni teti za služkinjo oziroma za pomoč v gospodinjstvu. Oče in mama sta se tako našla v Ljubljani, oče je pri nekom pleskal stanovanje, mama pa je tam čistila. Ona je bila sicer 15 let mlajša, a sta si s podobnim socialnim izhodiščem nekako utirila skupno življenje.

Pa vendar, vi ste mladost preživeli v Mariboru, mar ne?

Rodila sem se v letu pred drugo svetovno vojno v Tacnu pri Ljubljani, v Maribor pa smo se preselili šele po njej. Oče je dobil službo v Mariborski tekstilni tovarni. Po vojni so namreč lastnika tovarne Hutterja zaprli, nove inženirje pa pripeljali iz Ljubljane. France, tako je bilo očetu ime, je kot nadarjen slikar izdeloval transparente, slikal velike portrete v tovarni in podobno, pač v skladu s tistim časom. Imel je kar precej dela in je vseskozi dobival neke sindikalne nagrade. Imeli so ga zelo v časteh. Nekoč je na neki proslavi dejal: »Kar mi ni mogla dati moja mama in mi ni dala stara Jugoslavija, sem dobil od nove Jugoslavije.« Njegovo razmišljanje je bilo iskreno.

V Mariboru je oče dobil tudi stanovanje. Tako sem šla tam v osnovno šolo, prav tako v Prvo gimnazijo. Ko smo se med odmori lovili in skrivali po šoli, sem nekoč odprla neka vrata in padla v nekakšno »čudno luknjo«. Nisem vedela, kaj tam počnejo, bila je namreč kiparska delavnica. Zame je bil ta dogodek kot nek magnet, ki mi je zapečatil življenjsko usodo. Pozanimala sem se, kdo vodi delavnico, in izvedela, da je to kipar Gabrijel Kolbič. V naslednjih dneh sem ga počakala na hodniku in rekla, da bi tudi jaz poskusila. Bil je zelo vesel, da kiparjenje zanima tudi deklico. Vsa nadaljnja gimnazijska leta sem bila kuhana in pečena v kiparski delavnici. Tudi med odmori in celo po šoli, kolikor sem le imela prostega časa. Potem sem se pripravila za sprejemne izpite na takratni ljubljanski Akademiji za likovno umetnost ...

… še preden ste mi pravkar pripovedovali o svojih starših, sem se spraševal, le kakšne starše je moralo imeti mlado dekle, da so jo konec petdesetih let prejšnjega stoletja pustili na študij kiparstva. Stereotipni slovenski starši bi rekli, da se od umetnosti ne bo dalo živeti.

Mama je bila ob tem najbolj nesrečen človek na svetu. Ko sem šla hkrati opravljat sprejemna preizkusa na arhitekturo in kiparstvo, je rekla: »Boš pa ja šla na arhitekturo.« Ampak odločila sem se za kiparstvo. Nov udarec pa je bil, ko sem se potem še poročila s kiparjem (Tonetom Lapajnetom, op. a.). Oče ni rekel nič, po tihem pa je bil srečen, da je tako.

Potem imaš otroke in si misliš: Nuša bo pa zdravnica. Nak, študira in postane slikarka, po njeni poti pa gre tudi sin Boštjan. Moja mama do konca ni verjela, da je umetniški poklic nekaj, kar šteje.

Ko bi vsaj sosedje lahko v meni videli študiranega človeka. Kje pa, ko smo se s starim amijem pripeljali v ulico, nismo bili videti prav nič študirani. Pravzaprav sem bila vesela, da sem takrat odšla iz Maribora in te provincialne miselnosti.

Ko si je pred kakim desetletjem v Kranj prišla skupina študentov kiparstva iz zadnjega letnika akademije ogledat spomenik Franceta Prešerna pred gledališčem pesnikovega imena, je bilo med njimi kakih osem deklet in le dva fanta. Nekoč je veljalo, da je biti kipar moški poklic.

Moški očitno vedo, kar je govorila moja mama: »Od umetnosti se ne da živeti, to je ena sama revščina.« Če si dovolj pameten, se boš raje odločil za kaj drugega. Smo pa ženske bolj potrpežljive in prilagodljive in se mogoče lažje usmerjamo recimo v študij likovnih umetnosti. Najbrž pa se mora moški počutiti tudi bolj varnega v poklicu, s katerim bo recimo lahko preživel družino.

V času, ko ste vi študirali, ste bile študentke kiparstva najbrž bolj redke ptice. So za študentke veljali kakšni popustki, v mislih imam fizično naporno delo s kamnom ali obdelavo lesa?

Oh, kje pa. Vsi smo bili enakopravni. Tudi v družbi se je recimo začela uveljavljati »uniseks« moda. To je bil čas, ko je bila enakopravnost v ospredju. Tako moški kot ženske smo sledili sodobnim trendom v umetnosti in si pri tem med seboj pomagali. In tudi likovna umetnost v Sloveniji je šla hitro v korak z zahodom.

Kot šolana kiparka ste ustvarjali z različnimi materiali, vendar pa je bil les od vsega začetka v središču vaše pozornosti. Kaj vas je pritegnilo pri njem?

Ko prideš z akademije, seveda poskušaš z različnimi materiali, saj obvladaš tehnologijo njihove obdelave. Sama pa sem bila od Forme vive v Kostanjevici naprej – bilo je sredi šestdesetih let – povsem prepričana, da je les moj medij. Videla sem dela nekaterih tujih kiparjev, spremljala sem tudi razstave v tujini, na primer Documento v Kasslu ...

To je bilo obdobje modernizma na številnih področjih umetnosti, ko je v likovnem figura prepuščala prostor abstraktnemu ...

Tega smo si takrat želeli. Šest let delaš figuro na vse načine, v svetu pa se dogaja že marsikaj. Tudi sam želiš narediti nekaj drugače. Zakaj pa je šel Picasso v kubizem? Ker v tistem času akademizma ni imel druge izbire. Sledila je črnska umetnost, pa Daljni vzhod, likovni umetniki so iskali nove svetove. Iz študijskega akademizma želiš vzeti znanje za nekaj novega. Meni je bil na primer zelo všeč avstrijski kipar Fritz Wotruba s svojimi kubističnimi skulpturami, v katerih se čuti figura, a je ta poenostavljena. Poleg tega me je zanimala geometrija. V diplomski nalogi pri dr. Špelci Čopič sem uporabila motiv Kristusa na križu z namenom figure, predvsem pa me je zanimalo moško telo. Figuro sem modelirala kot trageda in kot Kristusa, imenovala pa sem jo Simbol T.

Figura ni le figura, ampak podoba, kot jo vidi umetnik?

Večina ljudi abstraktnega, stiliziranega običajno ne vidi. Pomembno je, koliko so ljudje ozaveščeni, kakšno izobrazbo imajo, so sploh bili kdaj v galeriji. Da bi prepoznavali umetnost, je potrebna izobrazba. Umetnost je del družbe in tu bi šolstvo moralo narediti več. Umetnost se mora temeljiteje vgraditi v izobraževanje. Tu mislim tako na likovno umetnost kot glasbo, književnost in druge umetnosti. Če obstaja neka raven kulture, je tudi odnos do sočloveka drugačen. Ne bi bilo problemov v šolah, bilo bi več spoštovanja do nadrejenih, do starejših, do drugačnosti ... Vse to je kultura, je umetnost – in tega nam manjka oziroma smo izgubili nit, ki nas vodi naprej. V ospredju pa je potrošništvo, ko je pomemben le prvi vtis, da nekaj miga in skače. To so pač dražljaji, ki so pomembni, žal pa ljudem manjka to, da bi v nekaj vložili tudi vsaj malo miselnega napora. Treba je postaviti človeka pred problem in mu pokazati, da lahko sam najde pot do rešitve.

Tudi slikar ima prazno platno in kipar neobdelan kos lesa, glineno gmoto pred seboj ...

Potegni črto čez prazno platno, če si upaš. Umetnik je vedno v prvi bojni liniji, on si mora zamisliti in sprožiti proces, s katerim bo prišel do nekega rezultata. Pri tem si vseskozi v dvomu, do kod iti, kje končati.

Ste kakšno delo tudi uničili, ker proces ni obrodil sadov?

Uničila ne, lahko pa material predelaš, a seveda ne prevečkrat. Je pa res, da ti včasih uspe bolje, včasih slabše. Posamezni avtor v življenju ima na primer tri glavna dela oziroma cikluse, vse drugo so dobra ali povprečna dela. Sem in tja navduši tudi kakšna stranpot.

Vaše kiparstvo gre tudi v prostor ...

Seveda gre. Včasih pride trenutek, ko želiš preizkusiti, koliko prenese prostor. Imam pa tudi nekaj manjših del, ki jih bom konec leta predstavila na razstavi v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju. Večje formate, ki jih po zaključeni razstavi nimaš kam dati, včasih podarim muzeju ali galeriji.

Pri meni ni del, ki bi bila prodajna ali dekorativna. Ne delam po naročilu in zato, da bi bilo delo nujno nekomu všeč.

Preživljali ste se predvsem s pedagoškim delom?

Preživljala sem se s pedagoškim delom, ki sem ga zelo rada opravljala. In ko sem to zaključila, sem zaprla vrata in šla v atelje, kjer sem in še vedno delujem neodvisno. Delam tisto, kar me zanima.

Mi pa pedagoško delo, kot kaže, zelo leži. Uživala sem tako s študenti kot pri vodenju različnih izobraževanj in delavnic. To delo mi daje neko energijo, hkrati pa tudi rada pokažem, kar znam, naj bo študentom ali ljubiteljem. Oboji me lepo sprejmejo, kar je največje plačilo za to, da v delo z njimi vlagam vso svojo energijo in veselje.

Kakšen je vaš odnos do angažirane umetnosti?

Umetnost je odraz časa in – kakor koli že – kot umetnik brez vsaj delne angažiranosti ne moreš. Odvisen si od dogodkov v času. Seveda si lahko angažiran zelo direktno, na prvo žogo, kot se reče, ali pa si angažiran tako, da se postopoma dokoplješ do odziva na določeno aktualno temo.

Ko se je leta 2015 zgodil val beguncev, sem se posvetila ciklu s keramiko v gajbicah. Te predstavljajo potrošniško družbo in veletrgovine na eni strani in na drugi prebežnike, ki se preseljujejo s kontinenta na kontinent v boju za boljše življenje. Tu je vsega preveč, zato gajbice, v njih pa je s keramiko predstavljena tkanina in na njej odtisi rok. Lahko so roke beguncev ali pa tistih, ki grabijo v nakupovalnih centrih potrošniške družbe. Trenutno imam v delu postavitev, ki govori o bojevanju za vesolje.

Eden osrednjih medijev v vašem kiparstvu je tudi keramika. Pred 15 leti ste bili pobudnica mednarodnega trienala keramike Unicum, ki poteka pri Narodnem muzeju Slovenije, umetniško keramiko ste tudi predavali ...

Na pedagoški fakulteti sem predavala izbirni predmet umetniška keramika, konkretno to, kako se dela z njo, oblikuje, peče ... Delo s keramiko pa je tudi pomemben del v umetniškem ustvarjanju. Pri nas so se mnogi pomembni umetniki ukvarjali z njo, Drago Tršar, Vladimir Makuc, Karel Zelenko, če naštejem le nekatere, keramika pa se pojavlja tudi v arhitekturi. Verjemite, keramika niso samo »piskri«, kot rada rečem.

S trienalom Unicum je bilo kar precej dela, preden je ta zaživel. Najprej sem ga predstavila na Zvezi društev slovenskih likovnih umetnikov, pa ni bilo nobenega interesa za to. Na keramiko se je gledalo bolj kot na kič, ne glede na to, da so po njej posegala največja svetovna imena, kot so Picasso, Chagall, Miro in drugi. Nazadnje je ideja padla na plodna tla v Narodnem muzeju Slovenije.

Pred leti sva recimo tudi z Markom Arnežem v Galeriji Prešernovih nagrajencev pripravila odlično razstavo, na kateri smo zbrali skoraj vse, kar je bilo dostopnih del v keramiki, ki so jih ustvarili Prešernovi nagrajenci. Galerija je bila prepolna umetniških del. Zdaj je keramika pogosto vključena tudi v siceršnje umetniške razstave in je postala enakovredna slikarstvu, kiparstvu, video umetnosti ... Na akademiji pa so končno zagnali tudi oddelek oblikovanja stekla in keramike.

Veljate za zelo ustvarjalno kiparko. Če fraza delavnega slikarja pravi, da ni dneva, ne da bi na platno potegnil črto, kako bi se reklo za kiparko Dragico Čadež?

Zase bi rekla, da ni dneva, da ne stopim v atelje. V ateljeju je namreč vse tisto, kar me nagovarja. Roka gre sama od sebe tja, kamor je treba. Rišeš, popravljaš, nadaljuješ začeto delo ... Roka te kar sama pelje naprej.

Pa sva spet prispela do tistih vrat na mariborski Prvi gimnaziji ...

Danes so to vrata v atelje. Ta so ključna. Ko vstopim, vse drugo pustim zunaj.