Ko telo pripoveduje zgodbe

Kranj – V sklopu pogovornih večerov Globusalno, ki jih pripravlja Mestna knjižnica Kranj, je tokrat v ospredje stopila umetnost sodobnega plesa, ki presega meje koreografije in se dotika srčike človekovega izražanja, identitete in ranljivosti. Pogovor z dolgoletnima ustvarjalkama, pedagoginjama in koreografinjama Sašo Lončar in Vito Osojnik, ki ga je vodil Toni Cahunek, je razgrnil številne plasti sodobnega plesa: od njegovih izobraževalnih in terapevtskih dimenzij do širše družbene vloge, ki bi jo ta umetniška praksa lahko imela v prihodnosti. Njuni življenjski in umetniški poti se križata in dopolnjujeta – Saša, ki že več kot trideset let navdihuje najmlajše, Vita kot umetnica, ki z izostrenim občutkom za človeško ranljivost in moč vodi mlade in odrasle na poti skozi plesno izražanje, preseganje travm in iskanje lastne avtentičnosti.

Otroci so nepopisan list

»Ples je nekaj tako enostavnega, tako primarnega, tako preprostega, da 'ne rabiš komplicirati',« pravi Saša Lončar, ki je svojo pot začela v plesni šoli Eureka in Studiu Tango, nato pa leta 1999 ustanovila Kulturno društvo Qulenium, kjer danes deluje kot umetniška vodja, koreografinja in pedagoginja. Za njo so desetletja ustvarjanja, pedagoškega dela in vzpostavljanja prostora, kjer so otroci lahko preprosto – otroci. Njeno vodilo ni perfekcija, temveč spontanost, raziskovanje in svoboda. »Vsi ti šablonski plesi iščejo popolnost. Jaz pa iščem nekaj drugega – da sem sproščena, da se lahko izražam brez okvirov,« pravi Saša, ki poudarja, da so otroci kot nepopisan list. In prav zato, ker jih še ni zaznamoval togi sistem, lahko ples zanje postane način rasti – ne le umetniške, ampak tudi osebnostne. »Če otroku zelo zgodaj poveš, da je lahko osvobojen, da se lahko giblje po svoje, da ni napačnega gibanja, tak otrok zraste v bolj osvobojeno osebnost. In to presega umetnost. To se kaže v življenju.«

Če je Sašin svet oblikovanje najmlajših, Vita Osojnik večinoma dela z najstniki in odraslimi. Njen pristop ni nič manj poglobljen, le drugače obarvan. Osojnikova, diplomantka Eksperimentalne akademije za ples v Salzburgu, kjer tudi poučuje, poleg tega poučuje še na Srednji vzgojiteljski šoli in gimnaziji Ljubljana in Šoli sodobnih performativnih uličnih umetnosti v Ljubljani ter se posveča uličnemu gledališču, priznava, da je v ples prišla skozi strogo formirano baletno šolo – a ga je hitro zapustila, saj ni našla prostora zase. »Balet je za tiste, ki želijo pripovedovati zgodbe na arhaičen način. Jaz pa sem hotela govoriti na aktualne načine.« Njeno delo je pogosto na presečišču režije, koreografije in performativnih praks, a vedno ostaja zavezano iskrenemu odnosu med telesom in vsebino. Tisto, kar je njo najbolj zaznamovalo, ni bil navdihujoč pedagog, ampak ravno obratno – njihova odsotnost. »Na začetku nisem srečala nikogar, ki bi me res navdihnil. Ugotovila sem, da ne želim biti takšna, kot so bili oni. Umetnost se ne more učiti skozi frustracijo, poniževanje, žalitve. Vzgojili smo generacije, ki nosijo posledice takšnega pristopa. Jaz sem želela ponuditi nekaj drugega.«

Domišljija in nahrbtniki

Plesalki se strinjata: Plesna pedagogika ni zgolj prenašanje tehnik. Je način, kako nekoga popelješ vase. Lončarjeva otroke vodi v svet domišljije: »Pričakujem, da vstopijo v pravljično zgodbo, da iščejo svoje mesto v skupini, da začutijo, kako pomembno je, da drug drugemu pustimo prostor, da skupaj ustvarjamo.« Vita Osojnik pa priznava, da je pri delu z odraslimi njena vloga vse bolj podobna vlogi terapevtke. Plesalci, ki prihajajo k njej, pogosto nosijo s sabo cel nabor osebnih zgodb, ranjenosti in notranjih dvomov. »Najprej je treba ugotoviti, kdo si ti – kaj so ti rekli, da ne zmoreš, kaj te je zaznamovalo, kaj nosiš v svojem nahrbtniku, in to izruvati. Šele potem lahko začneš zares ustvarjati,« pravi Osojnikova. Prav ta proces odstranjevanja notranjih blokad in vračanja k sebi je za mnoge odrasle plesalce ključen korak do avtentičnega gibanja – in pogosto tudi do osebnostne preobrazbe. »Moja naloga je, da jim pomagam razbremeniti se, odložiti nahrbtnike. Ples postane terapevtski, ne na klišejski način, ampak kot orodje, da ponovno odkriješ, kdo si. Kar veliko psihoterapije, ja.«

Ples kot del šolskega kurikuluma?

Ob vprašanju, kaj bi ples lahko prinesel družbi na širši ravni, sta sogovornici enotni – ples bi moral postati del rednega izobraževalnega sistema. »Ples bi moral biti v šolah kot likovna vzgoja, saj deluje na več ravneh – telesno, čustveno, socialno. Pomaga pri osebnostnem razvoju. Otroci se danes premalo gibajo, imajo vse več težav, tudi psihičnih. Ples je način, kako sprostiti frustracije, a že dvajset let poslušamo isto pesem – brez premikov,« razočarano ugotavlja Lončarjeva, medtem ko Vita opozori, da obstajajo svetli primeri – kot umetniška gimnazija, kjer sodobne metode poučevanja odpirajo prostor tudi za tiste, ki ne nameravajo postati profesionalni umetniki. »Vpisujejo se ljudje, ki si želijo širšega, bolj odprtega izobraževanja, in ne nujno ljudje, ki bi si v prihodnosti želeli postati plesalci ali igralci.«