Kocbekovo tržaško pričevanje in Udba

»Kocbek se je v času pred izidom tržaškega pričevanja in po njem še kako zavedal, da so bili povojni pomori največji, kapitalni zločin, a odločil se je, kot že dokumentirano, da tako težkih (čeprav pravih) besed v tržaškem 'pričevalnem' nastopu ne bo uporabil. Tega torej ni hotel storiti. Toda po mojem mnenju ni šlo za osebni strah, kot meni Tine Hribar, saj sem že pokazal, kako se je držal na aprilskem zaslišanju leta 1975 pri udbašu Slavku Belaku, ko mu je neposredno govoril o pokolu domobrancev kot o 'največjem zločinu', in nasploh, kako drzno in tvegano je bilo celotno tržaško pričevanje. Bolj se mi zdi, da je Kocbek hotel dati odgovornim ljudem za pokol/pomor/zločin/množični umor možnost, da se modro izvijejo iz zagate in se posujejo s pepelom in tako razrešijo to zamolčano, a hromečo narodno travmo. To se seveda ni zgodilo in sedaj smo pri vprašanju, primerno za Epilog te knjige, kdo naj bi bili odgovorni ljudje, ki jih je Kocbek v Trstu pozval, naj razložijo, kako je moglo do pokola (javno povedano) oz. zločina (nejavno povedano) sploh priti? /…/ Kocbekova utopičnost tega in takega poziva je toliko bolj razvidna iz njegovih eksplicitnih dnevniških omenjanj v letu 1974 in 1975 (da se omejim samo na ti dve leti), koga vse smatra za nalogodajalce pokola/zločina. Pojdimo po kronološkem redu (23. julij 1974): 'Komunisti so hoteli prizadeti klerikalizem, pa so prizadeli preproste, nedolžne ljudi. Najstrašnejši primer so mobilizirani domobranci, ki so se predali Angležem, novi režim pa jih je dal kot vojne ujetnike pobiti. Strašno mi je, kadar pomislim, da stoji novi režim na truplih 12.000 nedolžnih ljudi. Boris Kraigher je zaupal slovenskemu duhovniku, svojemu sošolcu: 'Premišljevali smo in si belili glavo, če se jih ne rešimo in jih spustimo, bomo neprestano v napornem, ogroženem položaju'. Dalje (17. april 1975): 'Moj intervju /je/ častno dejanje človeka, ki bi rad svoje soborce pripravil do tega, da skupno obžalujemo dejanje, ki so ga sklenili Kardelj, Kidrič, Marinko, Maček in B. Kraigher.' Leta 1945 so sprejeli sklep in 'z njim storili najhujše dejanje v vsej slovenski zgodovini'.« (str. 126–128)

Ta knjiga je izšla pol stoletja po izidu »edinstvene sinje knjige« marca 1975 v Trstu. Tista knjiga je bila v resnici bolj zelenkasta kot sinja, bolj brošura kot knjiga in v slabi vezavi, a bila je epohalna. V njej je Edvard Kocbek na pobudo urednika in pisatelja Borisa Pahorja prvi javno spregovoril o pokolu domobrancev. In prav je, da je Igor Omerza obudil spomin na to pogumno dejanje.