Jure Zekič, avtor knjige Konoplja, rastlina preteklosti in prihodnosti / Foto: Tina Murko Gajšek
Jure Zekič, avtor knjige Konoplja, rastlina preteklosti in prihodnosti / Foto: Tina Murko Gajšek
Konoplja je lahko droga, lahko tudi zdravilo
V ponudbi knjig, ki jih lahko kupite na Gorenjskem glasu, je na voljo tudi nova knjiga o konoplji. Avtor Jure Zekič je študiral kemijo na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo ter doktoriral na temo kemijskih raziskav konoplje. Dela kot asistent za kemijske predmete na Fakulteti za pomorstvo in promet, še vedno pa se profesionalno ukvarja tudi s preučevanjem konoplje.
Jure Zekič je študiral kemijo na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo ter se po študiju zaposlil v Laboratoriju za prehrambeno kemijo na Kemijskem inštitutu. Tam je nato tudi doktoriral na temo kemijskih raziskav konoplje. Je soavtor več znanstvenih člankov s področja raziskav konoplje ter patenta na temo povečevanja vodotopnosti kanabinoidov. Danes med drugim dela kot asistent za kemijske predmete na Fakulteti za pomorstvo in promet, še vedno pa se profesionalno ukvarja tudi s področjem konoplje.
V knjigi sem želel na strnjen način predstaviti vse ključne vidike, vezane na konopljo – zgodovinski in družbeni kontekst, botaniko, kemijsko sestavo, različne načine uporabnosti rastline ter predvsem njeno učinkovanje na človeški organizem. Sporočilo knjige je, da je konoplja že stara kulturna rastlina z izredno raznolikim naborom uporabnosti, in se mi zdi prav, da se je ne prepoznava zgolj po njenih psihoaktivnih učinkih ali bolj po domače rečeno kot »drogo«. K pisanju me je tako po eni strani spodbudila prav omenjena široka uporabnost rastline, po drugi strani pa tudi dejstvo, da med ljudmi nedvomno obstaja zanimanje za konopljo, a je vsaj v slovenščini na to temo zelo malo literature.
Konoplja je prav gotovo nadvse vsestransko uporabna rastlina. Mislim, da bi jo lahko brez kakšnih večjih dilem umestili kar med kulturne rastline z najširšim spektrom uporabnosti. Kot ste omenili, so se skozi zgodovino – pa tudi še danes – konopljina vlakna zaradi ugodnih lastnosti uporabljala za izdelavo najrazličnejših izdelkov – tako vrvi in oblačil kot tudi papirja (npr. za tiskanje denarja) ali pa kot gradbeni material. Nadalje se konopljina semena in izdelki, ki jih iz njih izdelujemo, uporabljajo tako v prehrani kot v kozmetiki. Danes najbolj prepoznavna pa je terapevtska in psihoaktivna raba, ki je posledica vsebnosti kanabinoidov v konoplji. Pri tem je treba reči: res je, konoplja se lahko uporablja (tudi) kot droga, a še zdaleč ni samo to.
Mislim, da je konoplja postala kontroverzna prav zaradi svojega psihoaktivnega delovanja. Če bi bila znana le po drugih načinih uporabnosti, njene rabe po vsej verjetnosti praktično nihče ne bi problematiziral. Kakorkoli že, tovrstni učinki so tudi eden izmed »obrazov« konoplje, pa vendar je tu treba omeniti nekaj dejstev. Psihoaktivno delovanje je praviloma lastnost le rastlin indijske konoplje z večjo vsebnostjo tetrahidrokanabinola, bolj znanega kot THC. V industrijski konoplji se THC praviloma skorajda ne nahaja. Predvsem pa, če govorimo o drugih kontekstih uporabnosti, npr. za vlakna ali uporabi semen (ki ne vsebujejo kanabinoidov) v prehrani in kozmetiki, polemike okoli THC pravzaprav sploh niso relevantne. Zdi se mi precej nepravično, da se zaradi psihoaktivnih učinkov THC pogosto etiketira kar konopljo kot tako in vse izdelke, ki se iz nje pridobivajo. To je podobno, kot da bi prišlo do polemik okoli tega, ali je ričet družbeno sprejemljiva jed, zato ker se iz ječmena izdeluje tudi pivo, ki v čezmernih količinah seveda povzroča pretežno škodo.
Različne spojine v konoplji imajo različne učinke na zdravje in počutje, prav tako pa je njeno delovanje odvisno tako od tega, katero podvrsto uporabimo, kateri del rastline se uporablja, navsezadnje pa tudi od tega, ali uporabimo rastlinski ekstrakt ali substanco, ki je bila le pridobljena iz konoplje. Pri uporabi v medicinske namene vsekakor prednjači uporaba kanabinoidov, med njimi THC in CBD. Kot del kliničnega zdravljenja se kanabinoidi uporabljajo na primer pri multipli sklerozi, epilepsiji ali za blaženje izgube apetita po kemoterapiji. Potencial za rabo kanabinoidov se raziskuje in je v nekaterih primerih tudi načelno potrjen še na številnih drugih področjih, med drugim za izboljševanje kakovosti spanja in lajšanje anksioznosti, preprečevanja srčno-žilnih in rakavih obolenj ter tudi pri zdravljenju Parkinsonove in Alzheimerjeve bolezni itd. Pri tem je treba sicer omeniti, da se raziskave zaradi standardizacije pogojev običajno opravljajo s posameznimi kanabinoidi, in ne neposredno z rastlinskimi ekstrakti, ki imajo bistveno pestrejšo kemijsko sestavo. Znano je, da lahko specifična kemijska sestava ekstraktov še dodatno ojača blagodejne učinke posameznih kanabinoidov. Poleg tega je treba omeniti še, da imajo koristne učinke na zdravje tudi nekatere druge spojine, prisotne v konoplji, ki ne sodijo med kanabinoide.
Tako CBD kot THC sta kemijski spojini, ki sodita v kategorijo kanabinoidov, tj. spojin, ki so značilne skoraj izključno za konopljo. Poglavitna razlika med njima z vidika uporabnosti je predvsem v tem, da ima THC že dobro poznane in izrazite psihoaktivne učinke, medtem ko CBD takšnih učinkov ne izkazuje. Za oba pa velja, da imata različne zdravilne učinke, ki se včasih, a ne vedno, prekrivajo. V nekaterih primerih se za zdravljenje uporabljata samostojno, v drugih pa tudi v kombinaciji. Znano je na primer, da THC lahko povzroča anksioznost, ki jo CBD ublaži. Za bolj vsakdanjo, preventivno rabo je načeloma primeren CBD, ki ne povzroča resnejših stranskih učinkov. Pri THC je zaradi njegove psihoaktivnosti treba biti previdnejši in o preventivni rabi težko govorimo. Tu gre potem za t. i. rekreativno rabo, ki pa ni zdravstvene narave. V terapevtske namene je THC bolje uporabljati le po posvetu z zdravnikom. Bi pa na tem mestu omenil še en kanabinoid, kanabigerol oz. CBG, ki ima podobne lastnosti kot CBD in prav tako ni psihoaktiven. Izdelki z vsebnostjo CBG, ki se tudi pojavljajo na trgu, s tega vidika torej niso sporni.
Zdi se mi, da v splošnem raste zavest o tem, da niso vsi kanabinoidi psihoaktivni in imajo razne terapevtske učinke. Konoplja se tudi vse bolj uveljavlja kot rastlina s številnimi drugimi potenciali, ne le za doseganje »zadetosti«. Svetovni trendi kažejo na to, da se konoplja v prihodnje ne bo več demonizirala. V Sloveniji smo na tem področju morda nekoliko v zaostanku, kar pa navsezadnje ni nič novega. Vsekakor je skrajni čas, da besedo konoplja prenehamo uporabljati kot sinonim za THC, ker to strokovno še zdaleč ni utemeljeno. Sicer pa vse kaže, da se bo tudi rekreativna raba THC postopoma liberalizirala, kar je precej skladno s trendi iz tujine. Seveda ostaja dejstvo, da THC še posebno pri redni rekreativni rabi povzroča tudi določene neželene stranske učinke, svojemu potencialu v medicini navkljub. Moje mnenje je, da se bo dojemanje konoplje v družbi postopoma normaliziralo. Bo pa za to gotovo potrebnega še nekaj časa.
Pravzaprav je težko povsem zanesljivo reči, kako prepoznati kakovosten izdelek. Nekatere lastnosti je mogoče zanesljivo določiti oz. potrditi le z izvedbo laboratorijskih analiz, ki pa za povprečnega potrošnika praviloma niso dosegljive. Nekaj splošnih pravil pa bi lahko strnili takole: vsekakor je priporočljivo, da proizvajalec oz. prodajalec zna jasno predstaviti poreklo proizvoda – od tega, kje je bila pridelana konoplja, do tega, kje je bil proizveden končni izdelek. Proizvodi, ki temeljijo na vsebnosti kanabinoidov, morajo imeti jasno navedeno, kateri kanabinoid vsebujejo in v kakšni količini. Vsekakor se izogibajmo proizvodom, kjer poreklo ni jasno določljivo ali pa ni izrecno navedeno, kaj naj bi vsebovali, oziroma nimajo ustreznega certifikata, ki bi to potrjeval. Navedeno se nanaša predvsem na izdelke, ki vsebujejo CBD (oz. CBG). Pri rabi proizvodov, ki temeljijo na konopljinih semenih, pa sledimo splošnim priporočilom, vezanim na prehranske proizvode.