Koraki nad oblaki – tudi za invalide (2)

Priprave na podvig so bile dolge in dobro usklajene. Pred dvema letoma so inPlaninci zaključili prostovoljski projekt inPlaninci po Slovenski planinski poti in se prvič povzpeli na Triglav. Lani je v skupini 50 inPlanincev kar 19 invalidov (slepih, slabovidnih, gluhih, gibalno oviranih, nevrorazličnih in oseb, ki se spoprijemajo z dolgotrajnimi boleznimi) stopilo korak višje, na vrh Breithorna. Letos so se že drugič povzpeli na ta 4.164 metrov visok vrh.

Najprej so dosegli 3.883 metrov visoki Mali Matterhorn. Na tej višini je bilo vseh 41 članov odprave, prvič so bile med njimi tudi osebe na invalidskih vozičkih. Premišljeno so bile sestavljene tri naveze enajstih inPlanink in inPlanincev, med katerimi so bili slepi, slabovidni, dolgotrajno bolna in oseba z nožno protezo, da so se lahko vzpeli še višje – vse do vrha Breithorna.

Članica prve takšne slovenske odprave na ledenik in nad tri tisoč metri nad morjem je bila tudi Špela Florjanič, ki ima mišično distrofijo. Ledenik je doživela na invalidskem vozičku. Poudarila je zaupanje med njo in prostovoljci, ki so jo spremljali. »V popolnosti sem jim morala zaupati. Težko je to pojasniti nekomu, ki ima dve zdravi nogi in lahko gre kamorkoli. Vsekakor moraš to poskusiti in doživeti. Ves čas pa sem vedela, da se v odboru inPlaninec stvari ne lotevajo polovičarsko.«

S protezo na vrh

Joži Češnovar je prva amputiranka, ki je osvojila vrh Breithorna z inPlaninci. Prvič se je podala na več kot štiri tisoč metrov visoko goro. »Ko sem izvedela, da gre inPlaninec po lanski uspešni odpravi letos ponovno na Breithorn, nisem niti pomislila, da bi se pridružila. S protezo sicer hodim v sredogorje, po suhem, s supergami. Prišla je pobuda in takoj sem jo sprejela kot izziv. Če s kom, potem z inPlanincem. Sledili so meseci priprav, iskanje tehničnih rešitev in fizična ter psihična priprava. Ključno je bilo, da sem imela prilagojen tako pohodniški čevelj kot tudi to športno stopalo. S klasičnim pohodniškim čevljem zagotovo ne bi šlo. Strah me je bilo – ne zaradi gore, ampak ker ne vem, kdaj bo telo reklo, da ne gre več. Vedela sem, da me v ekipi inPlaninca želijo na vrhu, a nikoli za ceno zdravja. To me je pomirilo. Gora se je odločila biti prijazna do nas. Nič me ni bolelo, z višino nisem imela težav. Uživala sem, zavedala sem se, da sem na poti tja, kjer bom vedela, da zmorem.« Dosežen vrh je prinesel veliko veselja, sledil pa je še spust. »Bil je bistveno težji. Vsak korak z derezami, z dodatno težo ... bilo je naporno,« je pojasnila.

Vodja odprave in odbora inPlaninec Jurček Nowakk je poudaril, da je podvig uspel zaradi izjemnega truda, sodelovanja, podpore in dobre volje vseh udeleženk in udeležencev. »Potrebnega je bilo veliko dela, ki ni nikjer vidno, a brez tega bi odprava ostala samo ideja. Pred in med našo odpravo ter po njej je treba razmisliti, kaj potrebujemo, vse pripraviti in izpeljati. Istočasno pa veliko lepega, dobrih prijateljev, povezovanja in pozitivne energije. Organizacija potrebuje veliko prilagajanja, kakor tudi pomoč posameznikov. Skupaj smo premaknili marsikatero oviro iz marsikatere glave.«

InPlaninci načrtujejo že nove podvige, pred kratkim so bili med drugim znova tudi na Triglavu, njihovo sporočilo pa je: »Ne poslušajte, ko vam pravijo, česa ne zmorete in kako nevarno je – sledite izzivom in si ne dovolite, da vam drugi govorijo, da to ni za vas, samo zato, ker se njim zdi preveč.« (Konec)