Kosovelove Uvodne besede

Preberimo torej najprej ta sto let star uvodnik. Glasi se, kakor sledi, začetke novih odstavkov pa sem nadomestil s poševnicami. »Zakaj grmijo taki plazovi obupa na nas? Zakaj omahuje naš korak trikrat na dan? Zakaj tone naša misel v trajni maloupnosti, zakaj omahne ob prvem poletu in pade pobita, za vekomaj ubita na tla, žalosten spomin in ovira na poti? Ali je res samo poguma premalo? Ali je res samo vztrajnosti premalo? / S filmsko naglico beži čas mimo nas. Še pri nas, koder si vsako gibanje lomi peruti v reakcionarnem gozdu malenkostnih razmer, še pri nas, se mi zdi, beži vse tako mimo: z nervozno hitrostjo, obupno naglico, raztrgano, ubito. In vendar ne dušijo nikjer napredka in razvoja (dasi ga s tem pospešujejo!) tako, kakor pri nas. / Zdi se mi pa, da je ravno v takem kaotičnem kopičenju dogodkov in doživljajev potreba: mirnega gledanja. Kajti vlak vidiš šele tedaj, ako stojiš ti pri miru, če bežiš z njim, ga ne vidiš. / To mirno gledanje nas usposablja trezno presojati stanje sodobnosti. Kajti ravno v sodobnosti moramo pogrezniti temelje bodočnosti, temelje našega dela. Naše delo se ne lovi za senzacijo dneva, ne sme iskati od dneva priznanja, marveč od bodočnosti. / Zato, ker ne delamo, obupujemo, omahujemo trikrat na dan. Zato, ker ni vere več, vere v bodočnost, vere v delo, ki jo pripravlja, vere v delo, posvečujoče, zmagujoče. A samo delo vodi k zmagi. / Težki dogodki padajo na nas kakor preizkušnja. In nikogar ni, ki bi pokazal smer, od koder prihaja rešitev (so že, a morajo molčati!). Slovenski časopisi in revije so z nekaj izjemami nepotrebni pokvarjeni barometri, ki jim ne verjamemo več. Politika hazardira z momentom, računa na neorientiranost, daje pristašem politične obljube, v njej, plitki enodnevnosti, prevladuje nizkoten boj za nizkotne cilje. / Slovensko gospodarstvo tava pač za slovensko politiko. Dočim se slovenska politika opira vsaj v proglasih na humanizem, o tem humanizmu v gospodarstvu ni sledu. To pa sledi nujno iz navedenega: humanizem je politikom le fraza, s katero lahko opletajo nekaj časa sem in tja. Gospodarstvo pa je resno in kruto poglavje, ki sentimentalnega humanizma ne prenese. Tudi za gospodarstvo je samo ena rešitev: gospodarski humanizem. / Slovenska plaha kultura se je zavedla svoje 'plemenske' prirojenosti in se umaknila iz javnosti z mrtvim protestom v duši. Izgubila je stik z življenjem in postala potrebna samo še onim, ki jokajoči strmijo v kotu in objokujejo izgubljene ideale. Ker je ta kultura izgubila stik z življenjem, je izgubila tudi svojo življenjsko silo in upor, ki ga zmore le borec. Mesto da bi se mladi slovenski kulturni delavci soglasno uprli proti obstoječim krivicam in nizkotnostim življenja, so se umaknili, kamor spadajo: v kot. To ni obsodba, marveč le karakteristika sodobnega stanja, s katerim moramo računati. / Ne bomo se ozirali na one, ki prodajo za skledo leče svoje prepričanje, tudi na one ne, ki ga sploh nimajo. Le za resnost in poštenost sobojevnikov nam gre. Tudi ne moremo nikomur izmed njih obljubljati raznih ugodnosti, ki jih sami nimamo. Tudi ne pravimo: mi smo, ki vas vodimo v obljubljeno deželo Pravice. Ne mi, ampak vsi, ki se bodo borili za poštenost, odkritosrčnost in načelnost v življenju, pripomorejo k razvoju. Zmaga resnice v kulturnem, humanizma v gospodarskem, pravičnosti v socialnem življenju pa bo največji triumf sodobnega človeštva.«

Navedeno besedilo sem objavil v drugi številki Žirovskega občasnika, ki je izšla 8. februarja 1981, ob slovenskem kulturnem prazniku. In na koncu pripisal: »Te Uvodne besede je Srečko Kosovel objavil v reviji Mladina (letnik 1925/26, str. 1–2). Danes so nam dostopne v njegovih Zbranih delih (3. zv., str. 9–11, Ljubljana 1977). Zavedamo se, da so bile napisane v drugačnih družbenih razmerah, a jih kljub temu ponatiskujemo zaradi njihove izredne poetične in humanistične aktualnosti.« Kaj bi jim lahko pripisal zdaj, sto let po prvem natisu Kosovelovega uvodnika? Mar ne zvenijo še zmeraj aktualno? Nekateri poudarki so izjemni. Tale, denimo: »Zato, ker ne delamo, obupujemo, omahujemo trikrat na dan. Zato, ker ni vere več, vere v bodočnost, vere v delo, ki jo pripravlja, vere v delo, posvečujoče, zmagujoče. A samo delo vodi k zmagi.« Ali pa ta: »Zmaga resnice v kulturnem, humanizma v gospodarskem, pravičnosti v socialnem življenju pa bo največji triumf sodobnega človeštva.«

Zanimiva je bila reakcija tedanjih oblasti na objavo v Žirovskem občasniku. Očitno jih je nekoliko vznemirila. Leopoldina Bogataj (med sodelavci Poldka), tedanja odgovorna urednica Gorenjskega glasa, je bila vabljena na seje komisije za informiranje pri centralnem komiteju Zveze komunistov Slovenije. In mi je več let pozneje povedala, da so tudi na tej obravnavali našo objavo. Kaj se grejo neki starejši mladinci tam v Žireh!? Kmalu je sledil obisk iz Škofje Loke. Prišla sta dva čisto prijazna tovariša, člana občinske komisije za informiranje, in nas podučila, kakšna so pravila igre v teh rečeh. Stvar je bila v tem, da smo prvi dve številki izdali »na črno«, brez ustreznih papirjev. V takratnem režimu je bilo javno informiranje občutljivo in nadzorovano početje. In ko smo to naposled uredili, je bilo vse lepo in prav. Kar me je presenetilo, je dejstvo, da so bile Kosovelove davne besede slej ko prej aktualne in vznemirljive. Pesniški način pisanja ima tudi v prozi svojo moč.