Kosovelovo leto 2026

Srečko Kosovel je umrl 27. maja, spominu na pesnika pa namenjamo ti dve strani že pred slovenskim kulturnim praznikom. Bomo pač med prvimi. Ob tem omenimo še nekaj drugih literarnih okroglih obletnic v letu 2026: 150. obletnico rojstva pisatelja Ivana Cankarja (1876–1918), 150. obletnico rojstva pesnika Dragotina Ketteja (1876–1899), stoto obletnico smrti pisateljice Zofke Kvedrove (1878–1926), stoto obletnico rojstva pesnika Lojzeta Krakarja (1926–1995) … Tudi o njih bomo še kaj napisali.

Pismo Stana Kosovela

Okoliščin, v katerih je pred sto leti umrl pesnik Kosovel, se spomnimo z objavo odlomkov iz pisem, ki sta jih zaslužni primorski socialni delavki in publicistki Mariji Skrinjar napisala pesnikov brat Stano in sestra Tončka. »Stano Kosovel (1895–1976) je kot najstarejši otrok bil vedno zelo resen fant, ki je zgodaj okusil trpljenje in se je predal novinarskemu delu. Tudi sam se je, poleg pisanja člankov, ukvarjal z literaturo, pisal pesmi in nekako bdel nad pesnikovanjem mlajšega brata Srečka. V zapuščini so se ohranile štiri rokopisne pesniške zbirke, vendar je iz njih vzklila le pesniška zbirka 'Zrcala', ki jo je pripravil Joža Mahnič in je izšla v Kopru 1982.«

Sledi pismo pesnikovega brata. »Ljubljana, dne 31. maja 1926 / Draga gospa! Nisem mislil, da Vam bom tako v kratkem času pisal o tak žalostni stvari. V četrtek, 27. maja, zvečer ob 9 uri in 30 minut je umrl naš Srečko. Kljub temu, da smo bili vsi v dvomih radi izida njegove bolezni, je prišel ta udarec tako nasilno, da ni mogoče opisati njegovega učinka. Človek doživi stvari, ki jih na prvi moment lahko prenese. Posledice so navadno hujše od udarca samega. Tako, se mi zdi, bo v tem primeru. Kaj pomeni Srečkova izguba za nas vse, ni mogoče povedati. Prvič je to prvi smrtni slučaj v družini; drugič in naprej do neimenovane vrste je ta smrt zvezana s tolikimi okoliščinami, da je v pravem pomenu besede globoko tragična. Srečko je bil na koncu študij, razvil se je posebno v zadnjem letu in je res obetal, da se postavi na svoje mesto v duševnem življenju. Uveljavljal se je v literaturi in publicistiki. Šele sedaj, po smrti, ko prebiram njegove rokopise, vidim, koliko smo vsi izgubili ž njim. Če sem to povedal, sem že izločil moment pietete, ki igra v takih primerih morda najvažnejšo vlogo. Ne, objektivno vzeto, je Srečkova smrt izguba tudi za slovensko literaturo – dejstvo, ki bi ga ne bil poprej nikoli priznal in ki ga je mogoče konstatirati šele sedaj, ko vemo, da je njegovo srce nehalo utripati za vselej. S svojimi 22-imi leti je bil že osebnost med mladino, posebno med akademiki. Imel je velik krog prijateljev, ki so ga iskreno ljubili in spoštovali. Njegovo delo se trenutno še ne da opredeliti. Pisal je ogromno, zapustil je mnogo – seveda med tem zelo dosti nezrelega, neprebavljenega, toda v zapuščini so tudi take stvari, ki spadajo brez zadržka v javnost. Za naš akademski naraščaj in za celo mlajšo generacijo je njegova smrt težka izguba. Pa kaj bi Vam pravil o tem, saj vse skupaj nima nobenega smisla! Mi smo radi njegove smrti pobiti, uničeni. Bojim se za mamo, ki je videla v njem res sina srca, s katerim je bil pokojnik tako obdarovan. In revež je svoj konec slutil! Ko ga je zdravnik v Ljubljani spravil pokonci, je, pomislite, ob slovesu od Ljubljane izročil svoji študentovski gospodinji denar za dve sveči na čast Mariji! Sam jih ni hotel kupiti, češ da je premalo veren. Gospodinjo pa je vprašal, če ima kaj več vere, in ko mu je povedala, da je že ima nekoliko, jo je prosil, naj izpolni njegovo željo. A tudi drugače, v pesmih, je čutil svoj bližajoči se konec. Vseeno pa se je do zadnjega boril proti smrti. Ko je okreval v Ljubljani, je rekel: 'No, umrl pa vseeno še ne bi rad!' Zgodilo pa se je proti njegovi volji. /.../ Z vsakim dnevom spoznavam bolj, kako ga je bilo škoda; zapustil je cele skladovnice rokopisov, razprav, člankov, podlistkov in pesmi, v načrtu celo dve drami in eno marionetno igro za otroke. Dalekosežnost njegove plodovitosti in resnosti v delu se ne da ugotoviti. Vsi smo zgubili ž njim: starši, sestre in jaz, največ pa mladi, doraščajoči rod in literatura in publicistika. V dveh, treh letih bi bil med vodilnimi osebnostmi našega prerajajočega se duševnega življenja. Bil je idejno bogat, imel je celo zakladnico znanja, zanimal se je za vse panoge znanosti in je bistro opazoval življenje ter ga podoživljal v svojih delih; jaz imam pravico to trditi, ker sem edini, ki ima natančen vpogled v njegove avtentične vire. Njegove dobre pesmi bomo skušali izdati v zbirki, katero bom po možnosti uredil v prihodnjih mesecih …«

Pismo Antonije Kosovel

Zdaj pa še pismo pesnikove sestre. »Tončka Kosovel, poročena Ravbar (1897–1989) je bila, čeprav je imela trgovsko izobrazbo, zelo kulturno razgledana, ostala pa je doma, saj je bila tista, ki je skrbela za družino. Od vseh otrok je najbolj cenila Srečkovo pesniško ustvarjanje in ga zagovarjala. V leta 1925 zgrajeni hiši v Tomaju je do svoje smrti sprejemala številne goste in skupine otrok, dijakov, študentov in odraslih, ki so hoteli kaj več vedeti o Srečku in njegovem delu. Znala je vzpostaviti pristen stik z vsakim. Je tudi najbolj podprla idejo o ureditvi spominske sobe v Sežani.«

Njeno pismo se glasi, kot sledi. »V Tomaju, 15. 6. 1926 / Gospa moja predraga! Kaj naj vam pišem v tej strašni uri? Naša srca so strta in ne morem napisati niti ene same besede. V nas je en sam spomin, večna misel. Iščemo nekoga, da bi se ž njim razgovarjali, da bi ga pobožali in mu rekli toplo besedo, pa ga ni več. Naša bolest je grozna in tesno, tesno, vedno tesneje nam je. Kako je bilo Srečkotu v zadnjem času njegove bolezni, Vam ne morem popisati. Trpel je grozno in mi ž njim, pa kljubovali in žrtvovali smo vse, vse, da bi preprečili to strašno nesrečo, katere smo se neprestano bali. Ne vem, kako, toda jaz sem cel čas njegove bolezni videla ob njegovi postelji smrt. On jo je včasih videl in mi to povedal, češ da sem trdna in močna in bom lahko prenesla to bol. Jaz sem ga bodrila in odrivala od njega misel na smrt, moje srce pa se je trgalo v brezmejnem trpljenju. Tako je trpel 3 mesece in nas je v četrtek zvečer dne 27. maja ob 9h 37 minut zapustil za vedno. Umrl je na vnetju možganske mrene. Ne vem zakaj, toda ne morem, ne, ne morem si misliti, da se je to res zgodilo, dasi sem videla vse, vse na lastne oči. In je le res: On je odšel od nas, in 'mi smo ostali z njegovo pesmijo', kakor so zapisali ljubljanski akademiki. Gospa, nisem in ne poznam človeka, ki bi ne bil ljubil Srečka, tiste velike mehke duše. Od najmanjšega otročiča do sivega starca, vse ga je rado imelo in plakalo in plaka za njim. In kako bi ga ne imeli radi? Saj je bil poosebljena Ljubezen in Dobrota. Trpel je celo življenje sam, zazrt vase, in zlival svoja čustva v lepih pesmih, ki nam jih je zapustil. V kratkem izidejo njegove pesmi, ki bodo povedale, česar on ni mogel. Vest o smrti se je raznesla kot blisk in še tisti večer so pritekla domača kmečka dekleta in mu napravila mrtvaški oder. Prinašali so cvetja od najrevnejših do najbogatejših in prihajali, da se zadnjič poslove od njega. V petek popoldne so pripeljali krsto in ga položili vanjo. - Gospa moja! Tisti prizor, tista misel na tesni dom - joj, groza! Domača dekleta so mu spletla 7 velikih svežih vencev in nanesla belega cvetja za Njegovo zadnjo pot. V soboto zjutraj je prišlo več Srečkovih tovarišev z Ljubljane. Tudi ti so mu prinesli velikanski venec svežih in šopov z ljubljanskih poljan v zadnji pozdrav. /.../ Popoldan ob 4h je bil pogreb. Trije duhovniki, ki so Srečka imeli radi, so blagoslovili njegove ostanke in nato se je sprevod začel premikati. Nosili so Srečka domači tomajski akademiki in 4 sošolci, kmečki fantje, so mu izkopali grob. Vsa pot od doma do pokopališča je bila posuta s cvetjem in grob je bil ves obit z belim papirjem ter imel na dnu samo belo cvetje. – Ko so izpustili rakev v grob, se je poslovil najprej od Srečka tovariš Tozon, akademik v Ljubljani, dalje tovariš Brati Kreft, pisatelj, ter domači fant Emil Šonc. Bratko Kreft govoril z velikim šopom ljubljanskega cvetja in povil ta šop krasnim slovenskim svilenim trakom ter mu ga vrgel v grob. Vsi so govorili lepo in toplo, tako, kakor je Srečko rad slišal. Belooblečena dekletca in dekleta pa so nosile šope in vence. Ko so govorniki končali, so mu sorodniki nametali skoro do roba poln grob samega cvetja mesto zemlje. Ko pa prišla na vrsto zemljica, smo videli, kako je to Srečkov prijatelj poljubil, preden jo je vrgel v grob, kajti spomnil se je, kako je on to grudo ljubil. Neki naš znanec in Srečkov prijatelj je slikal Srečka na mrtvaškem odru ter njegov grob, ko je bil zasut. Ko dobimo slike, Vam eno pošljem. Srečko je umrl s smehljajem na ustnih, in ko je ležal na odru, je bil 'beli angelj'. Njegov grob je na sončnem kraju, zato da gleda vedno tisto solnce, ki ga je toliko opeval, in naša hiša je prva poleg pokopališča. S kuhinjskega okna gledamo naravnost k Srečku in se nam zdi, da je doma in čuje, kaj mu pravimo …« (Vir obeh pisem: Wikivir, angleško Wikisource, spletna digitalna knjižnica)

Pa še moj Kosovel

Naj dodam še nekaj besed o svoji osebni »recepciji« Kosovela. Ta je po Prešernu moj najljubši slovenski pesnik. O tem, kako sem se srečeval z njim, sem napisal nekaj vrstic v svojo knjigo Žirovski besednjak (2019), kjer imam tudi geslo Kosovel. »Srečko Kosovel sam gotovo ni bil nikoli v Žireh, v zadnjih letih druge svetovne vojne pa nas je v njegovem imenu večkrat obiskala Kosovelova brigada. Pesnik ima v mestu Žiri svojo ulico. Vendar je komaj verjetno, da se kateri od njenih stanovalcev in večina drugih Žirovcev spominja literarnega večera Kosovelove poezije, ki smo ga pod firmo KŠPD (Klub študentov Poljanske doline) pripravili februarja 1977 in ga nato istega meseca ponovili še v Zavratcu. Pobudo zanj je dal Tone Eniko, ki je tudi sam prebral nekaj pesmi. Sam sem naredil izbor pesmi s poudarkom na tistih iz zbirke Integrali (1967), ki so bile našim ljudem manj poznane. Imel sem tudi uvodni nagovor, tudi ta se je izgubil, vendar se še spominjam, da sem glavne poudarke povzel po članku o usodi poezije, ki ga je v neki idrijski publikaciji objavil profesor Dušan Pirjevec. Stane Kosmač, tedaj še študent Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, je več teh pesmi ('konsov') ročno izpisal na plakate velikega formata, nekaj jih je bilo za kuliso na recitalu, eden pa je visel kot glavni plakat na lesenem pročelju Maticove garaže ob glavni cesti, kjer je bilo takrat osrednje plakatno mesto v Žireh. Izbranih pesmi se ne spominjam več, a Kons 5 je bil zagotovo med njimi. 'Gnoj je zlato, zlato je gnoj …' Tone je plakate shranil, tudi tistega pri Maticu, a so se mu pozneje pri selitvah izgubili. Javne objave o tem dogodku v medijih ni, tudi Nejko Podobnik je v glasilu Alpine Delo-življenje ni zabeležil. Pozabljena pa ni. Del akterjev tistih dveh večerov se je pozneje znašel v uredništvu Žirovskega občasnika, spomin na Kosovelov večer pa smo obudili na njegov stoti rojstni dan, ko se je uredništvo 18. marca 2004 popoldne zbralo v Domu na Goropekah na 'spominski seji' Kosovelu na čast. Njen potek in sklep je bil tak, da se čisto vsega ne spominjam. Bilo pa je zaneseno lepo …« Pripišem, da je bil tisti davni Kosovelov večer, od katerega bo kmalu že 60 let (!), tudi moj prvi nastop na žirovski kulturni sceni …

Berimo Kosovela!

Ta članek ob stoti obletnici Kosovelove smrti naj bo spodbuda k branju in poslušanju njegovih pesmi. Priložnosti za to bo v Kosovelovem letu, ki se je pravkar začelo, še veliko. Srečevanja s pesnikom Srečkom bodo gotovo osrečila naše vsakdanje življenje.