Kot bi vstala od mrtvih

»Nekoč je prišel k meni starejši moški. Bila sem slabe volje, saj mi je že prejšnji dan zmanjkalo pijače, denarja za novo zalogo pa nisem imela, pa sem ga sprejela, četudi je bil na videz precej zanemarjen …«

Takole se ga Maja spominja: »Bil je ravno petek. Takoj mi je povedal, da z menoj noče imeti nič, ker je srečno poročen, haha, ima pa nekaj prijateljev, poslovnih partnerjev pravzaprav, ki bi potrebovali žensko spremstvo za na svingerski večer. Omenil je, da je v Ljubljani sicer kar nekaj stanovanj, kjer potekajo tovrstna skupinska srečanja, a mene bi povabil tja, kjer je vse skupaj na nivoju. Vnaprej mi je dal 200 evrov, preostanek pa bi dobila le, če bi se dobro odrezala. Z več moškimi hkrati še nisem bila, a če človeku teče voda v grlo, privoli v vse. Pome so prišli že malo po sedmi uri. Bili so trije, med vožnjo sploh niso govorili z menoj, počutila sem se, kot da sem v avtu sama. Že v sprejemnici sem trčila ob moškega, ki je bil pred tem že večkrat pri meni. Tokrat je bil oblečen v ženska oblačila. Prisrčno sva se objela, saj mi je bil kot človek zelo drag. Kaj se je ta večer dogajalo, ne bom razlagala, lahko pa rečem, da svinganje ni za tiste, ki po seksu radi takoj zaspijo. Okoli pol pete zjutraj so me moji gospodje pripeljali nazaj domov, mi izročili še preostanek honorarja, se vljudno poslovili in me pustili samo. Bolj pomembno je bilo, da sem lahko šla ponovno pod prho, se oblekla v pižamo in prvič po dolgih letih trezna zaspala.

Pri triindvajsetih se je zgodilo neizbežno: moje telo je popolnoma odpovedalo. Ne vem, kaj bi se zgodilo, če me ne bi našla Nives. Bila sem nezavestna, ležala sem na tleh v kopalnici in se nisem odzivala niti, ko so prišli pome reševalci. Prebudila sem se šele na urgenci. Zaradi hude zastrupitve z alkoholom in podhranjenosti je vsa energija iztekla iz mene. Niti toliko moči nisem imela, da bi se oprla na komolce. Zdelo se mi je prav smešno, kako so se vrteli okoli mene, ko so nadzorovali moje dihanje, srčni utrip in krvni tlak, v žilo pa mi je tekla infuzija. Moje življenje je menda viselo na nitki, a se tega nisem zavedala. Nives je poklicala mamo, a jo je zavrnila, da naj kar sama pojem, kar sem si skuhala. Prišel je pa oče in prvič v življenju sem doživela, da se je nekdo zjokal zaradi mene. Njegove solze so me zelo prizadele. Spoznala sem, da le ni takšen bedak, kot mi je govorila mama.

Ko sem se malo bolje počutila, sem seveda vztrajala, da grem domov. Pregovorili so me, da se grem zdravit na psihiatrijo. Moja jetra so bila že tako uničena, da bi bil vsak požirek alkohola zame smrtno nevaren. Pa sem šla. Počutila sem se kot ovca, ki jo peljejo v klavnico. Tako imenovano detoksikacijo sem prestala brez večjih težav, čemur so se vsi čudili. Veliko hujša in veliko bolj stresna je bila psihoterapevtska obravnava, ki je vključevala tako osebno kot skupinsko terapijo. Prvič v življenju me je postalo sram. Spraševala sem se, kako naj ljudem, ki so bili v istem prostoru z menoj, razložim, s čim sem se ukvarjala, kaj sem počela. Ni bilo lahko. Ko sem končno spregovorila, sem se nekaterim, zlasti moškim, zagabila. Moj psihoterapevt je sicer dejal, da pretiravam, a sem, v to sem še danes prepričana, ljudi bolje poznala kot on. Zdravljenje je trajalo skoraj eno leto. Dokler si nisem tudi telesno opomogla, me niso spustili domov. Še dobro, kajti vprašanje, kam pa naj sploh grem, je kot Damoklejev meč viselo nad mojo glavo. Naj grem nazaj k Ines? To bi pomenilo, da se bom prej ali slej ponovno znašla na starih poteh. Naj grem k mami, ki me prezira?

Po spletu srečnih okoliščin sem dobila mesto v italijanski komuni, ki je bila namenjena predvsem mladim ženskam, nekdanjim alkoholičarkam. Ni mi bilo lahko pospraviti svoje stvari v potovalko in oditi. Na srečo mi je oče obljubil, da bo finančno poskrbel zame. Ostala sem skoraj eno leto. Mislim, da sem se v tem času precej spremenila. Name so vplivale tudi zgodbe tistih, s katerimi sem sobivala, saj so bile še bolj grozne od moje.

Pri skoraj šestindvajsetih sem se ponovno vrnila v civilizacijo. Domov. Najprej sem se vključila v skupino za samopomoč. Oče mi je obljubil, da mi bo pomagal najti zaposlitev. A kaj naj delam, ko pa nisem imela enega samega dne delovnih izkušenj? Pristala sem v proizvodnji. Grozno je bilo, saj se mi je ves čas motovililo po glavi, da bi lahko imela že doktorat, da bi imela kariero, držala Boga za brado. Stanovala sem pri Roziki, očetovi polsestri. Njena bližina me je pomirjala. Ker je bila že upokojena, je imela precej časa, da mi je kuhala in tudi sicer skrbela zame. S seboj me je vodila v gledališče, na prireditve v Cankarjev dom, kjer se je zelo dobro počutila, saj je bila v njem vrsto let tudi zaposlena.

Zame osebno je bilo najtežje ponovno vzljubiti življenje. Pravijo, da se tisti, ki tega ne stori, zelo hitro vrne na stara pota. Še dobro, da v Sloveniji obstajajo tudi tako imenovane večerne šole. Vpisala sem se na zdravstveno nego. Ko sem jo končala, sem se iz proizvodnje preselila v enega od domov za starejše, po srečnem naključju pa sem potem dobila službo v sprejemni pisarni nekega zasebnega medicinskega centra. Kar dobro sem se znašla. Poskušala sem tudi z zmenki, a ni šlo. Ne vem, sem bila jaz kriva, so bili takšni oni, imela sem občutek, da bi navalili name že prvič, ko smo se srečali. Samospoštovanja, ki sem ga s težavo pridobila, zaradi njih nisem hotela zapraviti. Potem sem izvedela, da je Ines hudo zbolela. Rak na rodilih. Nisem šla na pogreb, ker mi je bilo preveč hudo.

Toliko sem ti nameravala povedati. Morda se bova še kdaj srečali, pa bova takrat nadaljevali?«