Kot otrok je imel srečo

Uroš je odraščal v zelo nasilni družini. Vsi so jih poznali: od sosedov, miličnikov in učiteljev do zdravnika, ki je krpal zlomljene roke in noge tako njemu kot mami. Prodajalka v bližnji prodajalni je pogosto pogledala stran, ko je kaj malega izmaknil. Vedela je, da je to storil zato, ker je bil lačen.

»Bil sem mamin peti otrok. Vsaj mislim tako, lahko pa sem kakšnega zgrešil, saj so bili vsi razen mene v reji. Oče jih je imel še več, kajti žensk, ki so nasedale na njegovo leporečje, ni bilo malo,« se spominja Uroš.

»Življenje v delavskem bloku, kjer je bilo nasilja tudi sicer več kot preveč, ni bilo lahko. Miličniki so bili naši stalni gostje, na Povšetovo pa niso odvažali le očetov, temveč pogosto tudi že njihove napol odrasle sinove in njihove žene. Za cigarete in pijačo je bil denar zmeraj pri hiši, za hrano bolj malokrat. Bil sem nenehno lačen. Šele v petem razredu mi je razredničarka uredila brezplačno malico, preskrbela pa mi je tudi nekaj spodnjega perila. Mi je kupila 'rifle' iz lastnega žepa ali jih je prav tako našla na Rdečem križu, še danes ne vem.

Če je kdo prinesel v šolo uši, sem bil to jaz. V bloku so se pogosto pojavile tudi stenice. Nekoč, ko je imel oče krajše obdobje treznosti (sum raka na pljučih), mi je dovolil, da sem izpraznil 'špajzo', v kateri ni bilo drugega kot svinjarija in šara. Čisto sam sem jo potem prepleskal, betonska tla pa sem pokril s časopisi. Ko sem v Nedeljcu prebral oglas, da nekdo podarja staro posteljo, sem bil prepričan, da sem zadel na loteriji. Možakar mi jo je še sam pripeljal. Ni me motilo, da je na njej ležal njegov pokojni sin, ni me motila niti posteljnina, na kateri je ta fant umiral! Pri 13 letih sem imel prvič v življenju nekaj svojega! Čez kakšen teden mi je dostavil še pisalno mizo in omaro. Jokal sem od sreče. A ne za dolgo. Kmalu sem ugotovil, da imajo rjuhe nenavaden vonj, ki ga še nisem poznal. Moja ljuba mama je v mojo sobo vodila moške in se z njimi onegavila na moji postelji! Ni je bilo niti sram, ko sem ji povedal, da tega ne bom več prenašal. Pljunila je predme, češ da bo še mene dala v rejo. Ko sem zamahnil z roko, mi je zagrozila, da bo 'povedala atu​, ki me bo potem nalomil kot psa'. Seveda tega ni storila, saj bi ata pretepel njo, če bi izvedel, kaj v njegovi odsotnosti počne. Komaj sem zlezel iz plenic, pa sem bil veliko bolj samostojen, kot so danes moji vnuki – študentje!

Ata se je vračal domov šele konec tedna. Bil je rudar, delal je na tri izmene, spal pa v samskem domu. Mama je bila priložnostna snažilka. Več kot v službi je zaslužila z moškimi, s katerimi se je 'dajala dol'. Ni bila ravno izbirčna. Marsikdaj jo je kdo tudi pretepel, pa ni nič zamerila. Moji polbratje in sestri so imeli prav tako zelo nesrečno življenje. Spominjam se enega od njih, Borivoj se je imenoval. Vse svoje premoženje je stlačil v nahrbtnik in hodil z njim iz kraja v kraj. Kadar je bil lačen, je malo delal, ko si je nabral kaj denarja, je pil do nezavesti. Ne vem, ali je kdaj spal v postelji, zmeraj na tleh, na seniku, na kozolcu ali pa v kakšni kraški jami, ki jih je bilo na Primorskem, kjer se je gibal, vse polno. Včasih me je kar sam od sebe pričakal pred šolo. Zmeraj mi je prinesel napolitanke Jadran, potem pa sva jih skupaj pojedla. Rad se je pogovarjal o vesolju, ogromno je vedel o piramidah, o Egiptu, o Sueškem prekopu. V času najinih srečanj je izpraznil celo steklenico 'rakije', a meni je ni nikoli ponudil. 'Takšen si, kot da ne bi bil naš!' mi je govoril. Obljubil sem mu, da ga bom vzel k sebi, ko bom prišel od vojakov, pa se to ni zgodilo. V času, ko sem služil vojsko, se mu je nekaj zgodilo, kajti potem ga nisem videl nikoli več.

Tudi oče je postajal vedno hujši pijanec. Sam sebi je bil največji sovražnik. Kadar se je lotil mame, se ta ni niti branila pred udarci. Zvila se je v klobčič in brez kričanja in jokanja prenašala brce. Zaklenil sem se v sobo in se spraševal, kdaj bo šel predaleč. Ali bo ubil tudi mene? Alkohol ga je žrl pri živem telesu, pa tega ni niti opazil. Pil je že od otroštva, saj je odraščal ob mami samohranilki, ki ji je bilo mar vse drugo, le on ne. Še danes se čudim, kako je mogoče, da je živel dlje kot mama. Ta se je nekega lepega dne, kakšno uro zatem, ko je z moškim, ki ga je pobrala v lokalu, zasvinjala mojo posteljo, obesila v kuhinji.

Tako sem pri 16 letih postal praktično sirota. Mamo so pokopali na občinske stroške, moji polbratje in sestri so, ko so izvedeli za njeno smrt, prihajali na vrata, zvonili in razbijali v želji, da bi jim dal 'dediščino'. Enkrat sta me dva tudi natepla, potem pa odnesla s seboj edino ponev, v kateri sem si občasno pripravil umešana jajca. Res ne vem, od kod sem se vzel, da sem se zaklel, da jim ne bom nikoli podoben!

Še eno malenkost moram poudariti: ko sem zaprosil za štipendijo, je nisem dobil, ker je imel 'na papirju' oče kot rudar preveliko plačo. Kakšna ironija! Pa so tudi tisti, ki so dobro poznali našo družino, vedeli, da je ves denar zapravil zase, za prijatelje in pijačo. In ker za stanovanje, v katerem sva živela, ni več plačeval, so naju vrgli iz njega. Toliko brihten sem pa že bil, da sem napisal pritožbo, ki so jo ugodno rešili. Žal se v stanovanje nisem več smel vrniti, ker so ga oddali drugemu, so mi pa plačali bivanje v dijaškem domu. Še sreča! Bil sem prisiljen, da – četudi pri 16 letih – ponovno sedem v šolske klopi. Priznam, ni se mi preveč dalo, če sem le mogel, sem šprical pouk. Pa nisem zganjal kakšnih lumparij, to ne. Taval sem po ulicah, se vozil po tekočih' stopnicah v Nami in v Maximarketu. Ko je jeseni postalo hladneje, sem zavil v kakšno knjigarno in brskal po knjigah …«

(Konec prihodnjič)