Kot vrv, ki nas povezuje

Jezersko – Zbornik ob 25-letnici Ustanove Sklad Okrešelj, ki ga je uredil uredniški odbor v sestavi Andrej Karničar, Matej Kranjc, Dušan Polajnar, Franci Vrankar in Irena Mušič Habjan, je posvečen otrokom in svojcem smrtno ponesrečenih gorskih reševalcev in vsem, ki so v Skladu Okrešelj sodelovali v preteklosti in tudi zdaj srčno ter predano delujejo v njem. »Prijateljev ne bomo pozabili – naj bo knjiga spomin in opomin na minljivost življenja,« so zapisali na samem začetku zbornika, ki ga je izdala in založila Gorska reševalna zveza Slovenije. Izšel je v osemsto izvodih.

Nesreča pod Okrešljem, ko se je med usposabljanjem smrtno ponesrečilo pet gorskih reševalcev inštruktorjev, se je zgodila junija 1997, spominsko ploščo so odkrili konec avgusta istega leta, dobro leto dni kasneje pa je svoje poslanstvo in delovanje začel Sklad Okrešelj. O vloženem trudu pri ustanavljanju ter o samem Skladu smo veliko izvedeli, ko so zbornik nedavno predstavili v dvorani Korotan na Jezerskem.

Prišli so predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije dr. Gregor Dolinar, predsednik Ustanove Sklad Okrešelj, že omenjeni Franci Vrankar, drugi soustvarjalci zbornika, svojci ponesrečenih gorskih reševalcev, gorski reševalci in drugi, ki so kakor koli povezani z gorskim reševanjem in Skladom Okrešelj. Predstavitev zbornika so popestrili glasbeni in pevski vložki, povezovanje so zaupali Radi Polajnar.

Nekaj uvodnih besed je prisotnim najprej namenil župan občine gostiteljice Andrej Karničar, tudi član uredniškega odbora. Začel je z besedami, da bi vsi – z njim vred – najraje videli, da danes Okrešelj ne bi bil to, kar je. »Da bi bil še vedno neka romantična krnica pod stenami, ampak ne moremo zavrteti časa nazaj. Zato je prav, da se spominjamo, da se ob vsaki obletnici zberemo na Okrešlju, da organiziramo spominska tekmovanja, srečanja in se jih udeležujemo.« Ni skrival ponosa, da so za predstavitev zbornika izbrali Jezersko. »Da smo blizu Okrešlja, Luke in Rada in ostalih fantov, ki so ob priložnostih, ko so reševali ali se usposabljali za reševanje, izgubili največ, kar imamo: življenje.«

O tem, kako je 28. avgust postal mednarodni dan gorskega reševanja, je spregovoril dr. Gregor Dolinar. Tudi sam je poudaril, da si nihče ne želi, da bi se Okrešelj ponovil, ter razložil, kako jih je lansko praznovanje 25. obletnice opomnilo, da je četrt stoletja doba, ko spomini že začnejo bledeti, in zato je na pobudo Gorske reševalne zveze Slovenije ustanovil uredniški odbor, ki je začel pripravljati zbornik. Zahvalil se je tudi vsem, ki so kakor koli sodelovali pri skladu, in tudi tistim, ki so vložili veliko dela, da je ta zbornik nastal. Njega osebno so se najbolj dotaknila pričevanja otrok tistih, ki so v nesreči na Okrešlju izgubili največ.

»V 25 letih delovanja, skoraj 26, se je sklad trdno zasidral med reševalci. Je kot vrv, ki nas povezuje, in ljudje vedo, da ob najhujšem ne bodo ostali sami,« je med drugim delil svojo misel predsednik sklada Franci Vrankar, ki je ravno tako nagovoril občinstvo.

Sledil je krajši pogovor s člani uredniškega odbora. Svoje izkušnje in spomine je opisal Dušan Polajnar, ki je aprila 1989 postal prvi predsednik Sklada Okrešelj. Matej Kranjc je pojasnil, kako vesel je bil, da je bila pobuda za ustanovitev sklada sprejeta, in poudaril, koliko truda je bilo vloženega, da se je vse skupaj izpeljalo. Irena Mušič Habjan, ki je zbornik zbrala in uredila, pa je opis časovnice nastajanja zbornika zaključila s stavkom: »Take knjige si ne želimo, bilo bi bolje, da je ne bi imeli, a vseeno: sedaj je tu.« Franci Vrankar je bil jasen, da se bodo Okrešlja spominjali in se srečevali, dokler bo volja. Ugotavlja pa, da mlajše generacije ne sprejemajo te nesreče tako, ko oni gledajo nanjo. V nasprotnem primeru bodo pač iskali druge možnosti, da se je bodo spominjali. Ena je, da zveza postavi trajno spominsko znamenje vsem ponesrečenim gorskim reševalcem nekje v dolini, je povedal, seveda pa si želijo, da spominska slovesnost na Okrešlju ostane. Izvedeli pa smo še, da čeprav so otroci ponesrečenih večinoma odrasli, končali izobraževanje, imajo svoje družine in da ta trenutek štipendirajo le še enega otroka na Okrešlju ponesrečenega reševalca, v skladu aktivno razmišljajo o prihodnosti in se trudijo, da bi sklad preživel in deloval dalje.