Kremeljski mag

»Kdor živi v Kremlju, je gospodar časa. Okrog te trdnjave se vse neprenehoma spreminja, v njeni notranjosti pa se zdi, kot bi se življenje ustavilo, saj mu dajejo ritem zgolj svečani udarci ure na Odrešenikovem stolpu in menjave predsednikove straže. Že stoletja velja, da kdor prestopi prag tega starodavnega poslopja, ki ga je Ivan Grozni dal zgraditi v središču Moskve, na sebi začuti roko neizmerne moči, ki je vajena mleti v prah človeške usode prav tako nežno, kot bi božala novorojenčka. Ta moč se v koncentričnih krogih širi nad ulicami mesta, zaradi česar v Moskvi vlada ozračje nenehne nevarnosti, prav to pa je tudi eden njenih največjih čarov. Veliko, grdo poslopje Lubjanke, sedmero stolpov, ki obdajajo bulvarje v mestnem središču, danes pa tudi nebotičnik Moscow City in rokokojske vile v četrti Rubljovka, vse to je zgolj odblesk temačne energije, ki se poraja iz osrčja te trdnjave. Vendar pa je bilo poleti leta 1999 te čarobnosti konec. Iz dvoran predsedniške palače je vel le še vonj po alkoholnem zadahu zavaljenega in utrujenega sibirskega medveda, obkroženega s peščico z diamanti ovešenih zaupnikov, ki so z vse večjim strahom opazovali propad moža, zaslužnega za njihovo bogastvo. Jelcin je postal breme. Ne le da jih ni več zmogel zaščititi, temveč bi jih utegnil vse do zadnjega potegniti s seboj v prepad. Tam zunaj pa je zverinsko mesto začutilo, da je ugriz oblasti naposled popustil. Moskva ni bila več prestolnica imperija. Postala je metropola mobilnih telefonov, ki so zvonili med predstavami v Bolšoj teatru, in avtomatskih pušk, s katerimi so med seboj obračunavali mafijci, ki so uveljavili zakon džungle. Mestu tona ni več dajal Kremelj, ampak denar. Po ulicah so se vozili neprebojni mercedesi, podobno kot so si v carističnih časih plemiške kočije z udarci biča utirale pot skozi množico. Medtem pa preprosti ljudje, moskovsko delovno ljudstvo, niso premogli niti toliko denarja, da bi si po vrnitvi z dela doma vključili gretje. V začetku avgusta je stari medved imenoval novega, večini neznanega predsednika vlade. Imenovanje Vladimirja Putina so ljudje pričakali z vsesplošno nejevero …« (str. 96–97)

Knjiga, iz katere je gornji odlomek, je po svoji zvrsti politični triler. Glavni junak je Vadim Baranov, »kremeljski mag«, fiktivni svetovalec dejanskega predsednika Putina. Za vse, ki sodobno Rusijo doživljamo pod vplivom zahodne propagande, pa je presežek te knjige v tem, da se z njeno pomočjo vživimo v ruski svet, kakor ga doživljajo intelektualno potentni Rusi. Vrhunsko branje.