Kriška gora, za domačine tudi Kukovnica

Tržič – Verjetno je malo Gorenjcev, ki v svojem življenju ne bi vsaj enkrat obiskali Kriške gore. Tudi Anton Kramarič, rojen v Cerkljah na Gorenjskem, zdaj že več kot petdeset let prebivalec Loma pod Storžičem, ni nobena izjema. Še več, gori, ki jo vsak dan gleda iz domače hiše, je posvetil knjigo z naslovom Gora z dvema imenoma, ki jo je pred kratkim predstavil v Knjižnici dr. Toneta Pretnarja v Tržiču. Predstavitev knjige so sooblikovali člani Mladinskega gledališča Tržič – skupine Smeh, pogovor pa je moderiral Janez Kikel.

Knjiga, ki je rezultat večletnega dela, prinaša bogate izkušnje številnih pohodnikov, ki obiskujejo to goro. Kramarič se je pogovarjal z ljudmi, ki so delili svoje zgodbe in izkušnje. Njegova zbirka zapisov se tako prepleta z osebnimi refleksijami in literarnimi prispevki, ki bralcem omogočajo vpogled v raznolikost čustev, ki jih gorski vzponi prinašajo. »Človeku se odpre srce in mnogo je pohodnikov, ki lovijo jutranjo zarjo ali večerni zahod,« pravi avtor, kar govori o duhovni vrednosti, ki jo Kriška gora ponuja. V delu se prepletajo zgodbe pohodnikov, avtorjeva refleksija in osebno razmišljanje, opis okoliških vasi in krajev ter poti, ki vodijo na goro. Poleg tega je Kramarič del knjige namenil tudi zgodbi Simona Primožiča, ki je goro dveh imen letno obiskal med sto in dvestokrat – tudi tedaj, ko je dopolnil že devetdeset let.

Gora dveh imen

Kaj pa naslov? »Na učiteljišču smo se učili o posebnostih slovenskih krajev, pokrajin in tako naprej. Ena od posebnosti je tudi Kriška gora, ki ima dve imeni. To sem si dobro zapomnil. Pod to goro sem prišel, jo gledal in zdaj jo od doma občudujem vsak dan. Čeprav nekateri ne sprejemajo obeh imen, mnogi ju sploh ne poznajo, sem se odločil za tak naslov.« Kot je pojasnil avtor, dvojno poimenovanje Kriška gora in Kukovnica izhaja iz lokalne pripadnosti in prepričanj, ki so se skozi stoletja razvijala med različnimi skupnostmi. Križani goro imenujejo Kriška gora, medtem ko domačini iz Loma to naravno lepoto imenujejo Kukovnica, kar izhaja iz besede kuk, ki pomeni strma vzpetina.

Kramaričeva knjiga ni le zgodba o gori in pohodnikih, temveč tudi dokument o raznolikosti in bogastvu človeških izkušenj, povezanih z naravo. »Težko je zapisati, kaj je bolj pomembno in kaj knjigo bolj bogati,« priznava avtor. Njegovo delo združuje etnološko raziskovanje z umetniškim izražanjem, kar prinaša široko paleto perspektiv in misli o Kriški gori. Kriška gora s svojima dvema imenoma ostaja simbol povezanosti med ljudmi in naravo. Kramaričevo delo ne le da dokumentira to povezanost, temveč tudi vabi bralce, da odkrijejo svoje lastne poti in zgodbe, povezane z goro.